Sprehajalne steze

»Ja, res je čudovito. Si tudi ti bila že tam?« se je pozanimal. »Jaz sem bil prav očaran nad celotnim mestom. Še posebej mi je bilo všeč stati na vrhu Eifflovega stolpa. Ponoči je res najlepši. Vse tiste luči in…« Ustavil se je, ker se je zavedal, da to govori enemu, ki je po vsej verjetnosti že vse to občutil. Po drugi strani pa se je ob tem spomnil vseh slabih dogodkov, ki so se zgodili ravno tam. Da ne bi več razmišljal o tem, se je spet posvetil sogovorki.
»Osamljena?« je ponovil. To se mu je zdelo zdaj tako čudno, skoraj neverjetno. Tu živijo samo zares dobri ljudje, ki te takoj sprejmejo v družbo. Po drugi strani pa je vedel, kako se počuti, saj je enako občutil tudi sam, ko se je preselil sem. Takrat se je počutil res nekoliko nezaželjeno. Predvsem zaradi tega, ker je prišel z drugod. A se je kmalu privadil in sedaj mu ni žal, da živi tukaj. Če bi ostal v Ameriki, ne bi nikoli spoznal ljudi, ki mu sedaj pomenijo veliko.
»Samo zdi se ti tako. Vem, kako se počutiš, ker sem se tudi sam tako nekdaj..a vedi, da ti kasneje ne bo žal, da si se tako odločila.« Nasmehnil se je. Sicer ni bil ravno prepričan, če se bo Elisabeth po tem počutila bolje, a le s tolažbo ji je v tem trenutku znal pomagati.
»Kako sem ugotovil? No, kdo zna pač zna,« je odvrnil in se na široko nasmehnil. »London? Uau, tam pa še nisem bil, si pa že od nekdaj želim iti tja. Še posebej zaradi vseh znamenitosti, ki jih lahko tam vidiš,« ji je zaupal. »Sicer nisem ravno oboževalec dežja, a vseeno...« Med njima je zopet nastala tišina, ki je trajala mogoče le nekaj sekund.
»3x lahko ugibaš,« je odgovoril na njeno slednje vprašanje in se nasmehnil. »Prepričan sem, da že veš, a natančno pa zagotovo ne, kajne?« Za hip se je zazrl v njene oči, ki so bile polne radovednosti. »No..« je počasi začel, nato pa je dobil zamisel. »Pravzaprav boš morala kar sama ugotoviti. Dam ti le nekaj namigov in sicer… je nekje v Ameriki in ima 2 besedi. Prva se začne na N in ima 3 črke, zadnja pa ima 6 črk in se konča na Y.« Nagajivo ji je pomežiknil in se pri tem radovedno zazrl vanjo. »Ni težko..«
Medtem, ko je premišljevala se mu je na obraz zopet pojavil nasmešek, ki kar ni hotel izginiti. Elisabeth je zares prijetna in dobil je še en razlog, zakaj rad živi tukaj – V Gleenelyu.

»Leto dni? Uu..to je pa kar veliko. In kako je bilo? Ti je bilo všeč?« Ni se mogel izogniti temu vprašanju. Preprosto ga je o tem preveč zanimalo. »Pravzaprav…že imaš poklic?« Glavo je radovedno obrnil proti njej.
»Natanko tako,« je prikimal na njene slednje besede glede Eifflovega stolpa. »Sena..zares lepa reka. Glede dežja pa..« skremžil se je in odkimal, »ne maram ga. Raje imam lepe sončne dneve.« Nasmehnil se je in pogledal v modro nebo z belimi puhastimi oblaki različnih oblik. Spomnil se je, kako je v otroštvu ležal na travi in preučeval katero stvar vsak posamezen oblak predstavlja. To je imel najraje in na travi pred hišo je lahko preživel tudi cel dan, dokler ga seveda mama ni odvlekla nazaj v hišo. Še danes se spomni, kako se je vsakič trmil, da bo ostal še zunaj. Ob tej misli se je moral nasmehniti.
Opazil je, da je zaradi njegovih tolažilnih besed Elisabeth postala nekoliko boljše volje. Sicer pa nekateri pravijo, da je pravi mojster za to in mu vedno uspe ljudi prepričati oz. jih usmeriti na pravo pot. Pravzaprav to počne podzavestno, ne pa zaradi tega, da bi bil po tem prepoznaven. Namenil ji je še en spodbudni nasmeh in se ji za sekundo zazrl v oči.
»Nekako ti verjamem. Če že vse življenje živiš z dežjem, ga nekako vzljubiš in dež je v tvojem življenju nekaj povsem običajnega. Vsaj jaz mislim tako. Sicer pa ima tako ali tako vsak svoj okus…nekaterim je všeč to, spet drugim drugo. Niti predstavljam si ne, kako bi bilo, če bi bili na svetu vsi enaki.« Skomignil je z rameni. To je bilo konec koncev le njegovo skromno mnenje.
»Ne res ni. Če dobro poznaš Ameriko ali pa tudi če jo ne, boš z lahkoto…« Ni dokončal povedi, saj je že v naslednjem trenutku iz njenih ust priletela rešitev, ki pa je bila seveda pravilna. Pokimal je in zaploskal. »Bravo. Sem rekel, da ni težko..« Široko se je nasmehnil in zopet je nastala kratka tišina. Clark je to izkoristil z opazovanjem narave. Glede na mesec, je bilo pričakovano na tleh opaziti sneg, ki se je zaradi sonca počasi topil. Clark je rad imel zimo in sneg, a priznal si je, da ga je bil tokrat kar že malo sit. Raje bi videl, da bi bilo namesto snega okolico krasila zelena trava in da bi po rožah posedali metulji. Vsak leti čas je bil po svoje poseben, vendar si je v tem trenutku tako želel pomladi, kot si je še nikoli poprej. Za to sicer ni našel razloga. Za hip se je ustavil ob stezi in počepnil bližje tlom. Z roko je rahlo odstranil sneg s trave in opazil, da majhni zvonček že prodira na plano. »Zvončki že rastejo,« je na glas izrekel svojo ugotovitev, še vedno s hrbtom obrnjen proti Elisabeth. Zadovoljno se je nasmehnil, ga očistil snega in ga previdno utrgal. Počasi je vstal in se obrnil proti sogovornici, ki ga je radovedno opazovala. Stopil je k njej in ji ga izročil. Rahlo se je nasmehnil, nato pa sta nadaljevala s hojo po stezi.
»Imaš sicer rada rože?« jo je čez čas vprašal in vso pozornost spet namenil njej.

»Khm..točno,« je prikimal Clark, ko mu je Elisabeth že drugič v tem dnevu povedala, kako relativna je beseda 'všeč'. »Moral si bom zapomniti. A kakorkoli..no, kako je bilo?«
Pozorno je poslušal Elisabeth in ni preslišal niti ene besedice. Naenkrat se ji je zataknilo. Clark je pokimal in se ji razumevajoče nasmehnil. »No?« jo je previdno spodbudil in nato poslušal njene slednje besede. »Žal mi je,« je dejal, ko je končala in ustnice preoblikoval v poševno ravno črto. Zmajal je z glavo. »Zares je žalostno, če komu ki misliš, da ga poznaš, popolnoma zaupaš in je nate napravil odličen vtis, na koncu pa se izkaže, da je popolnoma drugačen, kot si sprva mislil. Lahko celo nevaren.« Med njima je nastala tišina. Clark se je ob tem globoko zamislil. Pomislil je na Kiaro, ki je bila ravno zaradi neprevidnosti žrtev dveh nevarnih izkušenj. Najprej tu, zaradi tistega Chrisa Youngblooda in nato še v Parizu..
Stresel je z glavo, da bi se otresel teh misli. Ne bi rad znova obujal te grozljive spomine.
»Kaj češ,« je prekinil tišino in s tem zaključil to temo, »na svetu se dogajajo tudi takšne stvari. Vedno le več jih je, se mi zdi.« Naredil je kratek premor, če mu bi slučajno bila Elisabeth še kaj pripravljena zaupati. Sicer je že vedel, da bo takšne stvari raje zadržala zase, sam pa tudi ni nameraval drezati vanjo. Nenazadnje ni tak človek, da bi udiral v zasebnosti drugih.
»Trgovina z igračami? Zanimivo.« Nasmehnil se je. »In? Imaš veliko dela tam v trgovini? Veliko strank?« jo je vprašal, nato pa nadaljeval: »Gotovo imaš že čez glavo majhne otroke, ki prepričujejo mame, naj kupijo to ali ono igračo.« Zasmejal se je. »Sicer pa..jeziki so res zanimivi, pa tudi uporabni. Kaj natančno bi pa rada delala? Kot prevajalka, učiteljica ali..?« Z zanimanjem se je zazrl vanjo. »Mimogrede..znaš veliko jezikov?«
Pomislil je, preden je odgovoril na njeno sledenje vprašanje. »No, odvisno kako ga vzameš. Sicer pa sem po poklicu novinar. Gotovo si – ali pa še boš – v Sims Planetu zasledila tudi kakšen moj članek.« Široko se ji je nasmehnil, ni pa preslišal niti zavzdih, ki je prišel z njene strani. »Čemu to?« se je naglas vprašal. »No, prepričan sem, da boš svoj pravi poklic še našla. Nenazadnje imaš še veliko časa..« Srečal se je z njenim pogledom in pokimal.
»Koliko si pravzaprav stara?« jo je vprašal in rahlo privzdignil obrvi. Sicer mu to ni bilo toliko pomembno, a bolje je vedeti.
Na vprašanje o rožah mu sicer ni odgovorila, a ga to ni motilo. Morda je pozabila, morda noče.
Še preden pa ji je odgovoril na njeno zadnje vprašanje, je svoj odgovor že podala sama. »Igraš violino? Res? No, jaz igram bobne.« Pomislil je, nato pa se popravil. »No, sem jih igral. Zdaj zanje namreč nimam več toliko časa in lahko bi rekli, da samo še krasijo mojo sobo.« Nasmehnil se je, nato pa skomignil z rameni. »Drugače pa.. predvsem sem rad v družbi in svoj prosti čas vedno izkoristim v naravi, če je to seveda mogoče. Seveda pa počnem še veliko ostalih stvari, za katere se pa v tem trenutku ne spomnim..« Spomnil se je njenih zadnjih besed. »Fotografiraš? Zanimivo. Kaj pa? Naravo?«

Clarka so presenetile njene besede, ki jih je – kljub temu, da jih je izrekla potihoma – še kako dobro slišal. Osuplo se je obrnil proti njej in še preden je uspel kaj pomisliti, so mu besede že letele z ust. »Kaj se je zgodilo?«
Bilo je povsem običajno vprašanje, ki ga v življenju zastavi skoraj vsak dan. Prepričan nad tem, da bo dobil le preprost odgovor, kot je recimo 'dolga zgodba', je ob njenih slednjih besedah bil popolnoma počaščen. Glede na to, da je bil prva oseba, ki mu bo to zaupala, ni bilo čudno. Pravzaprav se mu je zdelo nenavadno, vendar je obenem že od vsega začetka čutil, da jo nekaj muči. In vesel je bil, da mu Elisabeth zaupa, čeprav sta se komaj spoznala. Ob vsem tem ni uspel izreči ničesar, samo pokimal je in se nato popolnoma posvetil njej ter njeni zgodbi.
Ko je končala, je sočutno prikimal. »To je res..grozljivo.« V njegovi glavi, pa mu je še vedno odmevala le ena in edina izrečena beseda – bratovščina. Beseda mu je povrnila spomine na Pariz. Zopet.
Zadnje čase pogosto misli na to, čeprav si močno želi, da ne bi. Tako rad bi vse skupaj pozabil, a preprosto ne more. Odmevanje besede je postalo že prav moteče in Clark se je nevede prijel za sence in pri tem zaprl oči, da bi to ustavil. Pomagalo je, vsekakor. Uspelo mu je – vsaj za hip – odvrniti misli od tega dogodka. Znova se je obrnil proti njej. »Ja, res je. Žal se ne da tega preprečiti. Vedno so in vedno bodo obstajali takšni ljudje, ki ti želijo škodovati. Če nisi dovolj previden, lahko zlahka postaneš njihova žrtev. Četudi si povsem nedolžen..« Zmajal je z glavo, nato pa rahlo odkimal njeni trditvi, da je svet pokvarjen. »Kakor na to gledaš.« Zazrl se je nekam v daljavo.»Vsak človek ima v sebi dobro in slabo plat. Pomembno je, katero izberemo. To nas naredi tisto, kakršni smo.« Zajela ju je tišina.
»O, ja, to pa gotovo,« je slednjič prikimal. »Prepričan sem, da ti otroci ne delajo težav.« Rahlo se je nasmehnil. »Uau, znaš pa res veliko jezikov,« jo je občudoval. »In..kateri jezik se ti zdi najtežji?« Z zanimanjem se je ozrl proti njej. »Si bila drugače že v vseh teh državah?«
O svoji oceni glede starosti se ni veliko zmotil. »Se mi je zdelo. Drugače te ne ocenjujem po starosti, da ne boš kaj mislila..samo..« skomignil je z rameni, »…zanima me pač.« Vrnil ji je nasmeh. »Sicer pa oprosti, če te utrujam z mojimi vprašanji. Morda res nekoliko preveč sprašujem.« Opravičujoče se je nasmehnil.
»Uau. Vidim, da si nadarjena za veliko stvari. Res si bom mogel nekoč ogledati fotografije. So te tudi kje javno razstavljene ali jih hraniš le v albumih?«

Njena izpoved je pri Clarku očitno vzbudila neke neprijetne spomine, če je sodila po njegovi reakciji. Skoraj zaskrbljeno ga je opazovala, potem pa se ni mogla več zadržati. "Si v redu?" Skoraj namrščeno ga je pogledala, saj ni izgledal ravno v redu. Vse prej kot to, če je bila iskrena. Kot da bi ga preganjali neki neprijetni spomini, ki jih je sprožila ona sama z nečem, kar je rekla.
Prikimala je ob njegovi globoki misli. Potemtakem je ona izbrala svojo dobro plat. Tisto veselo, nasmejano, optimistično plat nje, ki je vedno prevladovala. Ampak po njegovi teoriji je bila tam nekje tudi zlobna Elisabeth. Morala se je nasmehniti svojim mislim. Zlobni del nje bi bil zagotovo zelo zloben. Iz ene skrajnosti v drugo, bi temu lahko rekli.
"Otroci pa res ne. Tako preprosta bitja so." Zmajala je z glavo ob misli na to. Otroke je imela rada, ker so vedno naravnost povedali, kaj jih je motilo oziroma kaj jim je bilo všeč. Vedno so bili odkriti, niso še poznali hinavščine in laži. Potem ko enkrat odrasteš, je vse veliko težje. Zapleteš se v takšne ali drugačne spletke, laži in prevare in potem povsem izgubiš pravega sebe. Ne, Elisabeth je vedno prisegala, da se njej kaj takšnega ne bo zgodilo.
"Najtežji jezik? Tega pa res ne bi mogla reči. Skoraj nemogoče je oceniti." Namuznila se je, potem pa sama pri sebi še enkrat premislila. Vsak jezik je na začetku bil težak, skoraj neprepoznaven. Potem pa je postajal vse bolj jasen, dokler ga ni obvladala. Najbrž je imela nek poseben dar za to, ker drugače ne bi znala pojasniti svoje ljubezni do jezikov in tujih kultur. "O, ja. Marsikje sem že bila." Nasmehnila se je in prikimala, ob Clarkovih naslednjih besedah pa se je zasmejala in zmajala z glavo. "Fotografije? Oh, povsod so. V albumih, na računalniku in nekaj jih imam tudi v spalnici. In po drugih prostorih stanovanja, čeprav nikoli ne posebej poudarjam, da so moje." Že od nekdaj so bili ljudje prepričani, da je preskromna. Ampak takšna je pač bila.

»Jaz?« Clark je odprl oči in roke lahkotno spustil ob telo. Pogledal je Elisabeth, ki ga je opazovala in v njenih očeh je bilo moč opaziti sled zaskrbljenosti. Počasi je prikimal. »Ne skrbi zame..v redu sem.« Rahlo se ji je nasmehnil. »Samo..« Obmolknil je in odmaknil pogled. »Spomini so me malce prevzeli.« Ni ji nameraval razlagati podrobnosti, saj je že tako menil, da ima dovolj svojih problemov in ni hotel nanjo obešati še svojih. Pravzaprav je to vedno počel. Vedno je vsakogar poslušal in jih pripravljal na to, naj mu zaupajo, a ko se je sam znašel v kakšnih težavah, je redkokdaj prosil za pomoč. Ponavadi je bil vedno on tisti, ki je reševal.
»No, potem te bom vprašal nekoliko drugače..« Naredil je kratek premor, da bi premislil. »Kateri tuji jezik ti je najbolj pri srcu?« Nasmehnil se je. »Kdaj pa si se naučila vse te jezike?« ga je zanimalo. Sam se nikoli ni tako posvetil jezikom, saj mu je materni jezik povsem zadostoval. A obstajali so ljudje, ki jim je bilo učenje novih jezikov že v krvi. In ravno med te je spadala tudi Elisabeth.
»Res? Mi našteješ nekaj držav, ki si jih že obiskala in so ti zaradi takšnega ali drugačnega razloga ostala še posebej v spominu?« Tudi sam rad potuje, vendar kljub temu ni obiskal veliko držav, saj za to preprosto ne najde časa. Če pa že, potuje večinoma s službenim namenom, kar pa vsekakor ni isto. Večinoma delaš in ne ostane ti veliko časa za ogled okolice in ostalih znamenitosti.
»Uau. Sliši se zanimivo. Res se bom mogel nekoč oglasiti pri tebi, da mi razkažeš vse to.« Spomnil se je, kako ga je pred leti njegova sestra Brooke - ki je za razliko od njega prava umetniška duša - peljala v galerijo, v katero sprva ni hotel. Takrat je namreč še menil, da so slike dolgočasne in da je vse skupaj le zapravljanje časa. Vendar, ko si je ogledal vse tiste umetnine, se je njegovo mnenje v hipu spremenilo. Od takrat naprej vedno občuduje takšne ali drugačne umetnike, čeprav mu to področje nikoli ni kaj preveč ležalo. Nasmehnil se je sam pri sebi, nato pa se zopet posvetil Elisabeth, ki je hodila poleg njega.

"Če ti tako rečeš." Dvomeče je prikimala, potem pa odvrnila pogled od Clarka in se zazrla naprej. Tisti spomini niso bili njena stvar. To je jasno razbrala, ampak tako ali tako ni bilo vse za vsakogar, kajne? Nasmehnila se je in iz strani s pogledom ošinila Clarka. Čeprav ga je poznala zelo kratek čas, je deloval kot zelo dobra, pozitivna oseba. Na nek način ji ga je bilo žal, saj tisti spomini niso mogli biti preveč dobri.
"Najbolj pri srcu?" Za trenutek je premislila, potem pa odgovorila. "Ruščina in francoščina. Ter angleščina." Namuznila se je, potem pa stresla z glavo. "Ne morem se odločiti. Tile trije, bi rekla. Ruščina mi je že od nekdaj všeč, francoščina je tako čuten in strasten jezik, angleščina je pač... Angleščina." Nasmehnila se je se spet zazrla v Clarka. "Ruščino in nemščino na tečaju. Ostalo sama. Pač tiste knjige ki so. Saj so precej uporabne, sploh če je zraven še kaseta ali CD. Z jeziki nekako nikoli nisem imela problemov." Nasmehnila se je in navdušeno prikimala. "No, bila sem v večini evropskih držav. Tam mi je bil najbolj všeč London. Ampak drugače pa vsekakor zmaga Kostarika. Tako sproščena je in ljudje so zelo odprti. Če pa bi se mogla spet odločiti... Ne bi šlo. Vsako mesto, ki sem ga obiskala, je bilo nekaj posebnega. Tudi neprijetni spomini so mi ostali, ampak kljub vsemu." Zmajala je z glavo in se nasmehnila, potem pa se zazrla v Clarka. "In ti? Najbrž si že bil marsikje, kajne?" Z zanimanjem ga je pogledala, potem pa se za trenutek zatopila v svoje misli. "Verjemi, ni tako zanimivo kot se sliši. Ampak kljub temu, vabljen." Nasmehnila se mu je.

»Aha.« Zares je občudoval Elisabeth. Znati toliko jezikov ni ravno mala malica. Ampak, če nekaj počneš z ljubeznijo, je vse mogoče. Potrebna je samo pozitivna volja, ki pa je pri vseh stvareh zelo pomembna.
»Uau.« Ni si mogel kaj, da ne bi bil nad vsem tem presenečen. Sam je bil prepričan, da toliko jezikov ne moreš obvladati. A Elisabeth je dokaz, da je to možno. Nasmehnil se je svojim mislim.
»Mhm, to je res. Vsako mesto je po svoje lepo,« se je strinjal. Na njeno slednje vprašanje je skomignil z rameni. »No, ja..obiskal sem že kar nekaj držav. Vendar bolj s službenim namenom, kot pa kako drugače..« Rahlo je zmajal z glavo. »Saj to sicer ni nič narobe…a vseeno mislim, da si za ogled mest moraš vzeti čas.« Za kratek hip je med njima zavladala tišina.
»Oh, vseeno ti ne verjamem,« je odkimal njenim besedam in se nasmehnil. »Vse je po svoje zanimivo. In tvoje fotografije morajo biti še toliko bolj.« Za trenutek je utihnil, potem pa nadaljeval. »Sicer pa..okusi so seveda različni. Nekaterim so takšne stvari všeč, spet drugim ne. 'Sto ljudi, sto čudi,' pravi rek. In mislim, da bo to bo kar držalo.« Vrnil ji je topel nasmeh, nato pa sprejel njeno povabilo. »Hvala. Lahko me pričakuješ v bližnji prihodnosti.« Njuni skoraj slišni koraki, ki so topotali v ritmu, so se popolnoma izgubili v tišini, ki ju je zajela.
Nenadoma se je ustavil. Kraj na katerega so ju prinesle noge, se mu je zdel nenavadno znan. Tu je že bil. Pa ne v sanjah. V resničnem svetu, ki je bil tako resničen, da si je želel, da bi bile vse to le sanje. Vse je bilo popolnoma isto, kot je imel v spominu, le da je nekatere dele prekrivala še tanka plast snega, ki se je počasi topila. Počasi je stopil naprej in Elisabeth pustil za sabo. Čutil je njene radovedne poglede na hrbtu, a se ni zmenil zanjo. Naredil je še en korak in se ustavil na notranji strani ovinka pred ogromno skalo. Če si se postavil prednjo, ti je onemogočila pogled v daljavo; nisi mogel videti poti za ovinkom. A to ni bila neke vrste ovira – lahko si si jo izognil in nadaljeval pot, če si želel.
Bila je skala, navadna skala in nobenemu človeku se ne bi nikoli zdela dovolj zanimiva, da bi se ustavil in jo opazoval. Nobenemu, razen njemu. Priklicala mu je nekakšne slabe spomine, ki so se zgodili pred letom dni. A ne samo skala, temveč celotno ozemlje, na katerem je sedaj stal.
Bil ji je že dovolj blizu, da se jo je lahko dotaknil. Z dlanjo je polzel po njeni ostri površini in njegove misli so odtavale daleč stran. Pred očmi se mu je odvil celoten dogodek, ki ga je ta skala zaznamovala.
»Poglej, poglej kdo je tukaj..«
Clark in Kiara sta se sunkovito obrnila. Pred njima je stal Chris Youngblood in se poigraval s svojo modro kapo. Kiara je kriknila in trdno prijela Clarkovo roko. Clark se je nemudoma postavil prednjo ter se jo trdno oklenil.
»Kaj hočeš?« ga je hladno vprašal in oči so se mu jezno zabliskale.
»Poglej, poglej..zdaj jo boš pa še branil..,« je sladko rekel Chris in na obraz se mu je prikradel zloben nasmešek. »Ali mogoče tvoja punca kaj pogreša, a?« Iz žepa je povlekel njen mobitel ter ga odprl. Začel je nekaj tipkati in se pri tem škodoželjno smehljal.
»PUSTI!« je zavpil Clark in mu prišel naproti. »Kako si drzneš šariti po njenih rečeh?!«
»Misliš, da ne morem?« se je zasmejal Chris in pri tem spravil Kiarin mobitel v žep. Clark je stopil korak bližje. Bil je resnično jezen; njegove roke so se začele tresti. Zgrabil ga je za vrat in ga prislonil ob skalo.
»Takoj vrni Kiari njen mobitel, sicer…« je zaškripal z zobmi in tesno oklepal njegovega vratu. To ni ravno kaj dosti pomagalo. Chris se je še kar naprej smehljal.
»Sicer kaj?« je rekel povsem mirno in z roko segel v žep. Iz njega je potegnil oster nož. Nato je Clarka tako močno porinil, da je padel po tleh in ga močno brcnil v nogo. Skušal se je pobrati, vendar se preprosto ni mogel. Vse ga je bolelo, saj je padel ravno na ostre kamne. Iz ust mu je pričela teči kri. A ni odnehal. Pobral se je na komolce, pri tem pa ga besno prestrelil s pogledom. Chris je počepnil in nož prislonil na njegov vrat..

Clark se je vrnil v sedanjost. Zmajal je z glavo in zavzdihnil. Kar se je zgodilo zatem, si ne bo nikoli, ampak res nikoli odpustil. Njegova nespametnost je ogrozila Kiarino življenje. Če se ne bi tako obnašal, se ne bi zgodilo tisto kar se je kasneje. A to je bilo daleč za njim. Preteklosti se ne da spremeniti. Zopet je zavzdihnil. Zaradi svoje jeze je storil že več takšnih stvari, na katere ni ponosen.
Takrat se je spomnil na Elisabeth. Obrnil se je proti njej. Stala je kar nekaj korakov proč in ga opazovala. V trenutku se je počutil krivega, ker je nanjo kar tako pozabil. Počasi se je vrnil k njej in se ji opravičujoče nasmehnil. Čeprav se ji je smehljal, so bile njegove oči še vedno nekoliko odsotne. »Khm..oprosti,« je polglasno izdavil in spustil pogled. »Spet..« Zajel je sapo in počasi nadaljeval. »Spet so me prevzeli spomini.« Naredil je nekajsekundni premor, nato pa se odločil.
»Se usedeva na tisto klopco?« Z glavo je pomignil proti njej, nato pa svoj pogled usmeril naravnost v njene oči. »Nekaj ti moram povedati..« je skoraj zašepetal in še preden je dobil njen odgovor, že stopil v sence dreves.

Spet se je morala nasmehniti, ko je pokimala. "Prav imaš." Sama je imela po svoje čuden način ogledovanja novih mest. Ni marala živih, govorečih turističnih vodičev, ker so bili vse preveč vsiljivi in so znali na pamet podatke iz knjig. Rajši se je spoprijateljila s kakšnim domačinom ali domačinko, ki ji je potem veliko bolje in tudi bolj zanimivo predstavil samo mesto.
Še preden bi lahko karkoli rekla, je Clark obstal in Elisabeth ga je nekoliko zmedeno pogledala. Izgledal je izgubljen v svojih spominih, a kljub temu ga je Elisabeth na nek način razumela. Čeprav ni imela niti najmanjšega pojma, kaj ga je tukaj tako prevzelo. Najbrž so ga preganjali kakšni dogodki iz preteklosti, ki so se tu zgodili in zdaj pred njegovimi očmi znova oživeli. Najbrž niso bili preveč dobri in Elisabeth si je zaželela, da bi mu lahko pomagala, ampak preprosto ni vedela kako.
Ko se je po nekaj minutah končno obrnil k njej, je na njegovem obrazu zagledala neke vrste obžalovanje in toplo se mu je nasmehnila. "Ni panike..." S pogledom je ošinila klop, potem pa počasi odšla tja. Nikoli ni preveč govorila, če po tem ni bilo potrebe, zato se je preprosto usedla poleg Clarka in počakala.

Clark se je s komolci naslanjal na svoja kolena in strmel v tla. Svoje prste je živčno prepletal med seboj in iskal besede, s katerimi bi lahko začel svojo pripoved. Je prav, da ji pove? Nenadoma so se mu glede tega porodili dvomi. Ne bi rad nanjo obešal svojih problemov, vendar po drugi strani bi ji lahko ta zgodba tudi koristila. Nekaj časa se je v tišini globoko v sebi bojeval, na koncu pa zavzdihnil. Pravzaprav mu ni preostalo drugega, kot da ji pove. S kotičkom očesa je lahko opazil, kako radovedno ga opazuje in preden je začel, se je zopet zastrmel v tla, pri tem globoko zajel sapo.
»Bilo je pred manj kot enim letom, ravno na tem kraju. Moja prijateljica Welique, se je povsem brezskrbno sprehajala po tej potki in nabirala rože. Vse se je dogajalo zelo hitro. Dobil sem klic od Kiare, ki mi je sporočila, naj takoj pridem do nje. Po njenem glasu sodeč, sem dobil občutek, da se je zgodilo nekaj zelo hudega.« Za hip je utihnil in z nogo začel risati po tleh. Zares ga je bila groza obujati spomine.
»Nisem se motil,« je nadaljeval s tišjim glasom. »Ko sem prišel do sem, mi je Kiara vse razložila, kaj se je zgodilo. Poklicala jo je Welique in nekaj časa sta se nemoteno pogovarjali, potem pa se ji je zdelo, da je naenkrat zaslišala njen krik..«
Stresel je z glavo, kot bi si želel vse to izbiti z glave. »In tu se je vse začelo..«
Povedal ji je vse o Chrisu Youngbloodu, ki je ugrabil najboljšo prijateljico, pa o tem kako sta jo s Kiaro iskala in iskala ter so nato še njo ugrabili, nenazadnje pa je prišel do zadnjih poglavij te zgodbe, ki so govorila o tem, kje in kako ju je dobil. Ko je končal s pripovedjo, je zavzdihnil in si obliznil svoje ustnice, ki so se mu zaradi dolgega pripovedovanja osušile. Nato je po dolgem času znova dvignil pogled in se zazrl vanjo. Poslušal je tišino, ki ju je zajela in hkrati preiskoval njen obraz, da bi lahko ugotovil, kaj si misli.
»To zgodbo sem ti povedal, ker vsebuje neko sporočilo,« je čez čas zopet spregovoril in se ji pri tem globoko zazrl v oči. Počakal je nekaj minut, kot bi želel, da le-to ugotovi sama, potem pa nadaljeval. »Zares te nisem želel prestrašiti s to zgodbo, a le na tak način te lahko opozorim na nevarnost.« Vdihnil je in poskusil znova. »Hočem reči.. V tem mestu si še nova in ne misli, da se v manjših mestih takšne stvari ne dogajajo. Nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi ali kdaj. Zato prosim, bodi previdna. Nočem, da se ti kaj zgodi.« Morda je bilo čudno, ker se je do komaj spoznanega dekleta obnašal tako zaščitniško, a ni si mogel pomagati. Zdela se mu je tako dobra in preprosta oseba in nikakor ni želel, da bi se ji zgodilo kaj podobnega kot Welique. Pravzaprav je bil vedno takšen; v ospredje je postavljal varnost drugih, šele na zadnjem mestu pa se je znašel on sam.

Opazovala je Clarka in se ob tem spraševala, kaj je bila tista stvar, ki ga je še vedno na nek način preganjala. Še sama se je za trenutek namrščila, potem pa se zazrla vanj. Ni želela siliti vanj ali karkoli podobnega, zato je preprosto počakala, da je začel govoriti.
Za trenutek se je zamislila, potem pa jo je iz misli predramil Clarkov glas, ko je začel pripovedovati. Zazrla se je nekam v daljavo in ga ob tem poslušala, ob tem pa se čudila o tem, kako je njegov pomirjujoč glas deloval na njo. Ampak pripoved ji je povzročala mravljince. Niti za trenutek ni podvomila v resničnost vsega, kar je govoril Clark. Njegove besede je vpijala vase in s pogledom begala po okolici, kot da ne bi mogla točno verjeti, da se je kaj takšnega zgodilo tukaj. Vse je bilo tako pomirjujoče in idilično, a videz vara. To je Elisabeth še vse predobro vedela, zato se je za trenutek namrščila, potem pa se je spet zazrla proti Clarku.
Ko je končal, je med njima spet obvisela tišina, v kateri sta oba premlevala povedano. Naposled jo je prekinila Elisabeth. "Previdna bom." Njena trditev je obvisela v zraku, medtem ko je rjavolaska sama pri sebi premišljevala o tem, kaj bi naredila, če bi jo kdo napadel. Najbrž bi ga napadla nazaj. Navsezadnje je bila samoobramba stvar, ki ji ni bila preveč tuja. A kakorkoli že, morda sploh ne bi dobila priložnosti za to. Namrščila se je, potem pa se obrnila proti Clarku z drobno iskrico v očeh. "Clark, hvala. Cenim to, da si mi povedal vse to. In da te skrbi zame." Za trenutek je premolknila. "Pravzaprav, dvomim da sem že spoznala kdaj kakšno tako nesebično osebo, kot si ti." Pogled je uprla v tla, potem pa nadaljevala. "Komaj si me spoznal, pa te že skrbi. Zame." Pravzaprav ni bila navajena, da bi sploh kogarkoli skrbelo zanjo. Odrasla je bolj kot ne sama zase in v svojem domačem mestu se je naučila dobro skrbeti zase, ker ji ni preostalo kaj drugega. "Hvaležna sem ti." Toplo se mu je nasmehnila, potem pa pomislila, da je Clark podoba tistega klasičnega starejšega brata, ki ga vedno skrbi ter je zmeraj zaščitniški do svoje družine. In res je bila globoko hvaležna. Navsezadnje, Clark jo je spoznal pred kratkim, pa z njo že pripravljen deliti spomine in vse. Nenadoma je pomislila na nekaj iz njegove zgodbe, kar ji ni bilo najbolj jasno.
"Clark? Samo eno vprašanje še imam. Saj veš, rekel si da te je Kiara poklicala. Kdo je Kiara?" Njegova prijateljica? Sestra? Bilo je veliko možnosti, zato je raje počakala na odgovor.

Ob njeni iskreni hvaležnosti, se mu je čez obraz razlegel rahel nasmešek. »Ni za kaj. Sicer pa sem se čutil dolžnega. Saj veš..prejle si mi ti zaupala svojo zgodbo, sedaj pa sem bil na vrsti jaz.« Skomignil je z rameni.
»Oh, Elisabeth,« je ugovarjal njenim besedam, »ne hvali me preveč.« Odkimal je z glavo, nato pa spet komentiral njene slednje besede. »Pravzaprav to zame ni nič novega,« je zamrmral bolj sam pri sebi. »Oprosti. Vem, da si že dovolj stara, da lahko skrbiš sama zase, ampak..« Zmajal je z glavo. Nikoli ni mogel biti povsem brezskrben.
»Kar vprašaj.« Počakal je, da mu Elisabeth zastavi vprašanje, ki pa pravzaprav sploh ni presenečalo. Vedel je, da bo hotela poznati vse junake te zgodbe in da se temu ne bo mogel izogniti. A vseeno se je ob njenem vprašanju rahlo zdrznil in svoj pogled zopet usmeril v tla, da se ne bi srečal z njenim pogledom. Tako ali tako pa je vedel, da bo slej ko prej prebrala njegov obraz, kar pa je bilo v tem trenutku mala malica. Ni mogel skriti občutkov, ki so ga preplavili ob tem vprašanju. Nasmeh, ki mu je še pred sekundo krasil obraz, je nadomestila globoka bolečina, v očeh pa je bilo poleg nje moč opaziti tudi krivdo. Ustnice so se mu zopet osušile in moral jih je najmanj trikrat oblizniti, v grlu pa je začutil gromozanski cmok, ki ga je le s težavo požrl.
Svoje oči je zaprl in kar sedel je v dolgi tišini, pri tem pa poskušal čimbolj prestaviti trenutek, ko bo moral boleče spoznanje, ki ga je pravzaprav potiskal v ozadje, povedati na glas in se mogel sprijazniti z dejstvom, da stvari niso več take kot so bile.
Zdelo se mu je, da tako sedi že večnost, čeprav je mogoče od njegove zadnje spregovorjene besede minilo le nekaj minut. Nekaj minut, ki so bile zanj težke in počasne. Pravzaprav bi moralo biti ravno obratno; ob lepih trenutkih bi mogel biti čas počasen, ob slabih pa hiter, kajne?
Nenadoma je odprl oči in se vzravnal. S hrbtom se je naslonil na naslonjalo, svoj pogled pa je tedaj upiral nekam daleč v daljavo. Znova si je oslinil osušene ustnice, nato pa odprl usta, da bi spregovoril.
»Kiara je bila moja punca,« ji je odgovoril, pri čemer se je mogel prisiliti, da je uporabljal preteklik. Njegov glas je bil miren in mogoče za odtenek hladnejši kot ponavadi, vendar če si bil dovolj pozoren, si lahko v ozadju zaslišal rahel prizvok obžalovanja. Stresel je z glavo, a se ni ozrl proti Elisabeth, ki je sedela poleg njega. Še preden je lahko karkoli rekla, je brez besede vstal in odšel proti skali, pri kateri se je zadrževal prej. Tam se je usedel na mrzlo in ostro kamenje in s praznimi očmi strmel nekam v neznano. Pri tem je z roko zajel nekaj kamenja in le-te prelagal iz roke v roko. Zakaj se je kar tako umaknil, njegov razum ni doumel. To je bilo očitno reakcija njegovega telesa na bolečino, ki je vrela v njem. Vseeno pa je nekaj vedel – sočustvovanje mu v tem trenutku ne bi pomagalo. Ali pa se je morda motil?

Nasmešek na njenih licih je zamrl, ko je zaslišala ton Clarkovega glasu. Sama sebe bi najraje kar udarila. Že zaradi svoje radovednosti. Pa tako očitno je bilo, da je to boleča tema zanj. In ona je morala drezati še naprej, kajne? Zavzdihnila je, potem pa je s pogledom spremljala Clarka, ki se je odpravil nazaj do skale.
Bilo ji je jasno, da obžaluje konec njune zveze. In pravzaprav je dojela tudi to, da jo najbrž še vedno ljubi. A obsedela je na klopi, saj je razumela, da potrebuje nekaj časa zase. Že bežen pogled nanj je razkrival muke, ki jih je trpel in Elisabeth je spet začutila željo po tem, da bi mu pomagala. Na kakršenkoli način, ampak vedela je, da se mu ne more kar tako približati. Ne spet.
"Clark, tako mi je žal." Njen glas je razkrival marsikaj, vse tja od obžalovanja do iskrene žalosti naprej. Njuna pogleda sta se nenadoma srečala in Elisabeth je lahko opazila vso bolečino in nenadoma je začutila močno željo po tem, da bi mu pomagala, le da ni vedela kako. "Zakaj?" Skoraj zašepetala je tiho besedo, potem pa se nenadoma zavedla da morda noče govoriti o tem, zato je zmajala z glavo. "Saj... Popolnoma razumem če nočeš govoriti o tem." Zaskrbljeno ga je premerila s pogledom, ki ga je potem uperila v tla, medtem ko je premišljevala.

Tam je sedel nekaj dolgih sekund, tako izgubljen v svojih mislih, da bi kmalu pozabil, da sedi na mrzlih tleh sredi gozda. A na to ga je kaj kmalu spomnila Elisabeth, ki je bila pripravljena prekiniti tišino, ki pa se Clarku prvič po dolgem času ni zdela moteča.
A povsem avtomatično je dvignil pogled proti njej in se za trenutek srečal z njenim. Lahko je opazil njen izraz na obrazu, ki je bil vse prej kot vesel in vedel je, da takšen, kot je bil zdajle, vsekakor vpliva tudi na njeno počutje.
»Nikar.« Odkimal je z glavo in se brez pomislekov spravil na noge ter se počasi približal klopi, na kateri je še vedno sedela. »Nisi ti kriva.«
Nemirno je pričel hoditi okoli klopi, pri čemer je vneto razmišljal in si zraven mel članke svoje roke. Ni preslišal njene tihe vprašalnice in takrat se je za trenutek ustavil, točno pred njenimi nogami. Sédel je na svoje prejšnje mesto, stegnil noge ter s petami zaril v drobno kamenje. »Prav imaš. Zares ne bi rad govoril o tem.« Svoje oči je uprl v tla in zavzdihnil. »Ampak..« Še enkrat je pomislil in kratko zajel sapo. »Lahko pa ti pa odgovorim na vprašanje.« Za hip je premolknil. »Sprašuješ me, zakaj je do tega prišlo..No, lahko rečem, da zaradi majhne a hkrati zelo, zelo neumne napake. Moje, če smo natančni.« Pomislil je na dogodek v Sims Planetu, ko mu je Rachel, ena izmed njegovih sodelavk, vzela mobitel in napisala lažno, a boleče sporočilo Kiari. Pregnal je svoje misli in se zazrl v Elisabeth. »To je to.«
Odgovor je bil sicer zelo pomanjkljiv, a ni ji imel namena razlagati celotno zgodbo. Že tako ali tako je od njega pravkar izvedela že eno in res ne bi mogel razlagati še to.
Mimogrede se je ozrl na svojo ročno uro. »Uh, koliko časa že klepetava.« Zmogel je rahel nasmeh in nenadoma si želel njun pogovor usmeriti drugam, proč od kakršno kolih neprijetnih misli, ki bi mu begale glavo.