Sprehajalne steze

Welique se je odločila, da bo lep sončni dan izkoristila s sprehodom po gozdu. Oblekla se je času primerno - modre kratke hlače in top in si obula teniske. Kmalu je prispela do gozda in zavila na sprehajalno pot. Kako lepo je uživati v svežem zraku in poslušati petje ptic, si je mislila. Pot se je vzpenjala gor in se nato spustila. Vijugala je okoli dreves globje v gozd. Ob njej je rasel praprot, med njim pa se se je našla tudi kakšna druga poletna cvetlica. Welique se je po dolgi hoji za kratek čas ustavila. Gledala je cvetlice, ki so se zibale ob lahkem vetriču, in jih začela nabirati. Ta šopek se bo lepo podal v vazo, ki sem jo kupila ne dolgo nazaj, je razmišljala. Kar naenkrat je tišino v gozdu prekinilo zvonenje telefona. Welique je za kratek čas obmirovala, nato pa je začutila vibriranje v desnem hlačnem žepu. "Halo?" se je oglasila, ko je iz žepa potegnila telefon in ga naslonila na uho. Iz telefona se je zaslišal veseli glas njene najboljše prijateljice Kiare. "Živjo, ti si. Ravno sem tukaj v gozdu in se sprehajam. Ne moreš si predstavljati kako je lepo tukaj. In ti, kako si?" Naenkrat jo je moška roka ovila okrog vratu in na usta potisnila bel robček. Kiarin glas se je zmeraj bolj odaljeval. Pred očmi se ji je stemnilo in grobo je padla na tla.

Kiara je ravno poklicala Welique.. kot ponavadi, ko si je zaželela malo ženskega klepeta po telefonu.. ležala je na hrbtu v spalnici in poslušala Welique, ki ji je razlagala, da je v gozdu.. dala jo je na zvočnik in si preoblačila majico.. razločno jo je slišala in ji odgovorila na nekaj vprašanj, ki ji jih je postavila Welique.. običajna seveda.. kako si in take stvari. Kiara je z veseljem klepetala o tem kako se ima fajn in je potem na dolgo začela razlagati o fantih in takih stvareh.. Kiara je čez nekaj časa končala svoj govor in vprašala Welique za šalo: " Hey! Si še živa?" in se nato zasmejala "vem da sem dolgočasna kot le kaj.. ampak si ne morem pomagati.:" spet se je zasmejala, potem pa resno nadaljevala:"Welique! WELIQUE!" je zavpila "si tam?" in si potiho zamrmrala "najbrž težave s signalom..". A se je motila.. dobro je prisluhnila in slišala pridušen krik. "welique! WELIQUEE!" se je Kiara drla v telefon.. zdaj je bila resno zaskrbljena za svojo naj frendico.. "šid!" je zaklela in prekinila zvezo. Nahitro si je nataknila trenirko in odvihrala od doma. Vsedla se je v avto, da bi kar najhitreje prispela a ker je bila previdna ga je parkirala še pred gozdom, da ne bi kdo kaj posumil.. sama sebi se je zdela trapasta in si v mislih govorila pa kaj se greš nekega detektiva.. lahko ni nič takega!
Tekla je po poti, ki je vodila v gozd.. bilo ji je kar malo neprijetno, ko je bila tako sama.. zdelo se ji je da bi bilo varneje, če bi kdo vedel kaj naklepa, oz. kaj se dogaja..kaj pa če bi koga poklcala.. koga, ki bi mi želel pomagati.. v tistem se ji je razsvetlilo.. CLARK! seveda.. kdo je sploh lahko še boljši od njega.. sam jo je že večkrat rešil.. ob spominu na dogodek ob bazenu se je nasmehnila.. nato se je spet zresnila in prizadevno tekla dalje..
Prišla je v gozd. Sploh ni vedela kje bi Welique lahko bila. Seveda je vzela s sabo mobilnik. Panično je vtipkala številko.. prsti so se ji kar tresli, začudeno je gledala vanje, se namrščila in tipkala dalje. Mobilnik je prislonila k ušesu in zaslišala dolgi pisk.. hvala bogu! si je oddahnila.. Welique oglasi se.. oglasi se Welique! je prosila in stisnila ustnice v tanko črto ter zožala oči.. kaj je to piskanje.. tako oddaljeno.. le kje je? si je mislila..mogoče je Weliquin mobilnik.. Ker ni bila prepričana je prekinila zvezo, da bi videla če bo hrup ponehal.. res je bilo tako.. a preden se je odpravila iskat Weliquin mobi je vtipkala Clarkovo številko in ga poklicala.. vsedla se je na skalo.. piski so se vlekli in vlekli.. končno se je nekdo oglasil.. "halo?" je rekla Kiara z razburjenim glasom.. "Clark si t? nujno potrebujem tvojo pomoč..!" je rekla in se prestrašeno ozirala okoli.. ugrabitelj gotovo ni bil daleč..

Clark je ravno ležal na svoji postelji v svoji sobi, ko je zazvonil telefon. Danes se mu ni nič dalo. Zastokal je, češ kdo ga pa zdaj kliče, se lenobno pobral s postelje in s počasnimi koraki odšel do dnevne sobe, kjer je na mizi ležal telefon. Oglasil se je.
Takoj je prepoznal Kiarin glas. Ampak ni bil običajen..bil je..bil je tako razburjen. "Hej..ja jaz sem.. Hej, Kiara..Je kaj narobe?" jo je vprašal, saj je v njenem glasu zaznal, da nekaj ni prav. Takoj je bil zbujen, kot da bi ga kdo polil z vodo. Ravno prej se mu ni nič dalo, zdaj bi pa lahko šel takoj tečt maraton.
Skupaj s telefonom v roki je stekel nazaj v svojo sobo. Medtem, ko mu je Kiara govorila, da potrebuje njegovo pomoč, je ravno iz omare vlekel kavbojke in si jih pričel oblačiti. "Kaj pa je narobe?? Kje si?" je zaskrbljeno začel spraševati Clark, saj se mu je zdelo, da je nekaj zelo nujnega.
"V gozdu??" je ponovil Kiarine besede. Ravno jo je hotel vprašati, kaj počne tam, ko se je zavedal da je mogoče zelo nujno. Kaj če jo kdo nadleguje?? se je spraševal. "Ja..Prav..Že prihajam!" ji je hitro rekel in prekinil. Telefon je vrgel na svojo posteljo. Iz nočne omarice je pobral svoj mobilni telefon, ga stlačil v žep in tekel po stopnicah v hodnik. Kakor hitro je mogel se je obul, zakričal, da gre nekam ven, čeprav ni niti vedel, če je kdo doma in stekel je do avta.
Kmalu je prispel do gozda. Stopil je iz avta in poklical Kiaro, da ji pove kje natanko je. Medtem, ko mu je govorila smer poti, je tekel tako hitro, kot je mogel.

Čez nekaj minut je že v daljavi zagledal Kiaro, ki je vsa panična hodila gor in dol po gozdu in se ozirala naokrog. Clark je pritekel k njej in hlastal za zrakom. Tako hitro ni tekel še nikoli. Pogledal je na uro. Sem je prišel v manj kot 10 minutah. Waw. Kako mu je to uspelo?
"Kaj je ta..ko ..nujnega?" je začel Clark. Bil je skoraj brez sape. "Kiara..Kaj se dogaja?"

Kiara je z nekoliko olajšanja rekla: " Clark.. hvala bogu da si prišel.." rekla je naj se usede zarvn nje, da mu razloži kaj se je dogajalo.. vse je potekalo zelo hitro.. razložila mu je kako je ležala na postelji, ko je prejela Weliquin klic in o tem, da je najprej govorila ona, nato pa je Kiara začela debatirati in ker ni bilo Weliquinega glasa na drugi strani je Kiara mislila da ima težave s signalom.. saj je bila vendar v gozdu.. a potem je zaslišala pridušen krik.. kot klic na pomoč.. Kiara mu je razložila še, da je po možnosti njen mobilnik nekje v grmovju saj je slišala zvonenje ko jo je klicala od tukaj..
"Greva pogledat?" je razburjeno rekla.. "veš.. mislim.. počutim se kot ko sem bila otrok in smo se igrali tiste bedne igrice.. policaji in lopovi.." potiho se je zasmejala.. "sicer pa morava biti hitra.. od tega je kakih 20 minut" je rekla medtem ko je pogledala na uro. >"hočem reči, od trenutka ko sm slišala tisti.. tisti krik.." je rekla Kiara z odporom.. "Clark tako me skrbi.. ne bom mislila na najhujše.." je rekla in se zadržala joka.. "kdo misliš da jo je ugrabil.. mogoče kakšen blaznež?" je rekla in ga strahoma pogledala.. Vsa reč se ji je zdela nekoliko sumljiva.. zakaj bi nekdo ugrabil Welique? se je spraševala..
V tistem je spet vtipkala Weliquino številko mobija in spet zaslišala oddaljeno piskanje.. "pomoje ga je Welique pustila kot sled.." je rekla Clarku.. "če je bila pametna ga ni odvrgla že takoj na začetku.. seveda pa je to možno.. pomoje je bila tisti čas tako panična da niti razmišljati ni mogla.." je razlagala Kiara nato pa potiho dodala: "kdo pa ne bi bil paničen v takem trenutku.. " sicer pa, če ga je odvrgla na pol poti imava že večje možnosti da jo najdeva.. kaj misliš?" je vprašala Clarka.. v tistem trenutku se je počutila kot Lara Croft.. pogledala je proti Clarku in si ga zamišljala kot Jamesa Bonda.. ni se mogla upreti smehu.. zresnila se je..le kaj se mota Clarku zdaj po glavi? je pomislila.

Ko mu je Kiara pripovedovala, kaj se je zgodilo, je Clark zamišljeno strmel predse in si z dlanmi podpiral glavo. Tiste Kiarine besede o lopovih in policajih in druge stvari je kar preslišal. Ni se mu zdel zdaj primeren čas za šale. To je bila resna stvar.
"Hja, vsakdo bi jo lahko ugrabil...ne misli da to ni mogoče," je začel Clark.
"Praviš da je njen mobitel nekje v grmovju?? Hm..no, mogoče je bilo to, da ko jo je tisti, medtem ko se je ona sprehajala, zgrabil in je odvrgla telefon stran, ker se je najbrž hotela odviti iz njegovega prijema…,« je začel na glas razmišljati Clark. »Ali pa..ga je nekaj časa še imela s sabo, potem pa ji je tisti ugrabitelj sunil in ga odvrgell nekam v grmovje..mogoče ga je celo s sabo vzel...Saj veš, da najbrž ugrabitelj noče, da bi imela pri sebi telefon..Saj drugače bi lahko vsakega poklicala in mu povedala kje je, kajne?«
Nato je obmolknil. Kje naj sploh začneta iskati? Kako jo bosta našla? Začelo ga je skrbeti in pričel si je gristi spodnjo ustnico. Kaj če ji bo tisti kaj naredil?? Clark ni mogel niti pomisliti, kaj vse bi si ji lahko še zgodilo.
»Ja, pojdiva najprej poiskat njen mobitel. Potem pa se bova spomnila kako in kaj..« je čez čas rekel in z dlanmi plosknil po nogah. »In to čim hitreje..,« je še dodal in vstal.

Kiara je nekaj časa poslušala njegovo mnenje, a nekaj jo je begalo.. še vedno si ni znala odgovoriti na eno in ključno vprašanje: ZAKAJ bi jo kdo ugrabil.. če je še tako tuhtala ni vedela odgovora.. pravzaprav je medtem ko je Clark govoril razmišljala le in samo o tem..
"Sicer pa.." je rekla medtem ko je Clark že vstajal in je ona še sedela "naj grem jaz po mobilnik? ti pa počakaj tu in poskušaj najti še kakšno sled.." mu je rekla in vstala. "no spet jo bom poklicala" je rekla medtem ko je vtipkala številke "...326" je izgovorila naglas še zadnje številke in prislonila mobi k ušesu.
"pravzaprav, zakaj sploh držim mobi ob ušesu" je erkla in se poknila. "prav zmedena sem.. no mislim da že slišim nekaj.." je rekla medtem ko je hodila v tisti smeri. Clark je medtem že malo iskal po travi.
"Glej!" je zaklicala Kiara. "Te poti pa nism opazila prej" je rekla ko sta prehodila nekaj metrov... "oziroma.. prepričana sem da jo je vteptal skozi to trnje tisti norec in sem odvlekel tudi Welique.." je rekla počasi in privzdignila obrvi.. telefon se je zdaj že bolj razločno slišal.. "Hey Clark, ti me kar tukaj počakaj telefon sigurno ni daleč" je rekla in stopila naprej ter umikala bodeče rastline... "aw!" je potiho zavpila ko se ji je trn zaril v prst. Bil je velik in nastala je kar večja vdolbina.. potegnila ga je ven in posesala odvečno kri.. izgledala je kar malo strašljivo, ko ji je kri ostala na ustnici.. pogledala je na uro.. bila je 17.30.. v gozdu, kjer je bilo manj svetlobe, posebno na tej potki je izgledalo, da je ura že sedem..
lomastila je in si delala pot skozi grmičevje.. "končno!" je rekla naglas in vzela mobitel v roke.. vzravnala se je in se nasmehnila.. "O-ow.." je rekla zaprepadeno.. pred njo je stal visok svetlolas moški.. bil je zamaskiran in v tistem trenutku je izgledal nekako vesel.. ampak ne normalno vesel.. blazno! njegov zloben nasmeh se je poigraval na njegovih ustnicah.. Kiara se je stresla in mobitel ji je padel iz rok.. " t-t-t te oči!" je ogorčeno dejala.. "t-ti!" je rekla in stala kot vkopana.. izza modre kape so se videli blond lasje.. še enkrat ga je pogledala v oči in rekla: " ti prasec! kje je Welique?!" se je zadrla na njega.. hotela je zbežati in ga brcnila v "moškost!" () Norec se je zvil a jo je ujel za nogo.. Kiara mu je zarila prste v oči, borila se je kot zmešana.. bil je močan.. seveda je bil.. saj so vsi maserji močni.. vedela je, kdo je to.. "prekleti Chris Youngblood!" je zasikala skozi zaprte zobe, njene oči so se kar iskrile od sovraštva.. Chris se je zlobno zarežal in rekel: "Hey bejbi, si le ugotovila kaj? Kiara ga je brcala a njegov prijem ni popustil.. maserji imajo seveda vsi veliko fizično moč in Chris jo je vsekakor imel. klofnil je Kiaro po licu tako močno da je bila kar omotična. Na silo se je vrgel nanjo in jo poljubljal.. "prasec, kako si drzneš!" ga je zmerjala Kiara in Chris jo je povlekel za lase in Kiara je imela glavo nagnjeno na stran ko ji je rekel: "Ne kliči me tako.. še prijazen sm s tabo" ji je rekel, ji zalepil usta in jo spet na silo poljubil.. "Ta gozd poznam kot lasten žep.." je rekel.. "Če misliš bežati imaš malo upanja da mi uideš!" je rekel medtem ko mu je Kiara dala "čelno", ker je še zmeraj ležal na njej. "Ti podganica mala! je rekel Chris z zlohotnim pogledom in si končno snel kapo.. Kiara se ga je mučno otepala, ubistvu pa ni nič naredila ker se sploh ni mogla premaknit, niti kričati ni mogla.. samo mrmlaje je momljala.. spet jo je poljubljal, tokrat po vratu in vdihnil zrak tam kjer se je še ta popoldne naparfumirala.. "mmm.. dišiš!" je rekel medtem ko je Kiaro grabila taka panika.. obupano je gledala na stran ko ji je govoril "danes si samo moja!" in se spet režal.. za moment je samo malo dvignil trup a ravno toliko da je Kiara stegnila roko po bližnjem kamnu in ga zadela naravnost v glavo..
Chris je padel tla zraven nje.. ni se premikal.. Kiara se je prestrašena dvignila in tekla nazaj.. tekla je toliko kot je le mogla in med tekom si je strgala lepilni trak od ust.. prasnila je v jok in se spet prebijala skozi grmovje.. zaletela se je v Clarka ki je bil že na četrt poti.. "beži, beži!" mu je rekla.. in ga potisnila naprej.. Clarku ni bilo nič jasno.. nekaj je govoril po poti a Kiara ga je vztrajno potiskala naprej in ni se ji kaj dosti upiral.. nato je tudi on tekel.. ko sta prišla na jaso mu je Kiara dala hitro obnovo vsega kar se je zgodilo in ga objela.. "Clark, on je nor!" je naposled rekla in se tresla po vsem telesu.. "kaj bova?" zdaj ko sem ga poknila, misliš da je še pri zavesti.. ubila ga sigurno nism, ker ga nisem tako močno.. pomoje je samo v komi.." je rekla in ga pogledala.. upala je, da ne bo podvomil vanjo, ker se res ni mogla premaknit od njega.. rekla mu je:"saj mi vrjameš kajne? niti ne pomisli, da mi je bilo všeč" je rekla in ga z solznimi očmi, a vendar jeznimi pogledala..

(upam da se je dalo komu brat.. moj najdaljši post! )

»Prav, ti pojdi iskat mobitel..jaz bom tu pogledal naokoli če še kaj najdem..,« je rekel Clark Kiari in gledal, kako je Kiara lomastila po bodečem trnu.
Upam, da bo z njo vse v redu..upam, da jo ne bo še njo kdo ugrabil. si je mislil, ko je hodil po poti in iskal, če je še kje slučajno kakšna sled. Na srečo obvlada samoobrambo.. je še pomislil, nato pa sklenil, da se s tem kaj dosti ne bo obremenjeval in da se mora najprej osredotočiti na iskanje drugih sledov.
Hodil je po potki in odprte oči usmerjal naokoli. Nič ni bilo nenavadnega. Vetrič mu je prijetno pihal na obraz, ptiči na vejah so prijetno žvržgoleli.
Naenkrat pa je v daljavi opazil, da nekaj leži na tleh. Pospešil je korak. Čez nekaj minut je stal pred šopkom rož, ki je ležal na tleh
Čakaj, čakaj..so to rože od Welique?? Hmm..ali ni Kiara nekaj omenila, da ji je po telefonu sporočila, da nabira rože??, je pomislil Clark in s tal pobral šopek.
»Seveda« je naglas rekel Clark. Zdaj mu je bilo približno jasno, kaj se je zgodilo. Welique se je sprehajala po teli potki in nabirala rože. Ko jo je tisti človek zagrabil, je mogoče spustila na tla šopek rož, telefon pa je imela pri sebi…Hmm..nekje more biti tudi telefon.. Aha, že vem..Ugrabitelj jo je vlekel v teji smeri.. je vneto premišljeval in se ob zadnjih besedah obrnil v smer, po kateri je prišel. In mogoče je Kiara že našla njen telefon.. »O tem moram nujno obvestiti Kiaro..,« je zašepetal in se pognal v tek.
Tekel je hitreje in hitrjeje..veter mu je butal v obraz..nato pa se je zaslišal Kiarino kričanje, da naj beži. Kiara mu je prihajala na proti in ves čas vpila, da naj beži. Clark je privzdignil obrv.
»Kiara..ka..?« ravno jo je hotel vprašati, zakaj more bežati, ko ga je potisnila in skupaj sta se pognala v tek.
Prišla sta na jaso. Legla sta na travo in Clark se je oziral naokoli. Noben jima ni bil za petami. Kaj pa je bilo potem?? Kiara mu je pričela razlagati, kaj se je zgodilo. Z odprtimi usti je strmel vanjo in bil popolnoma tiho. »K-kaj? Chris Youngblood?? Ni to tisti…« je negotovo rekel Clark, ko je končala pripoved in Kiara mu je prikimala. »H-hočeš reči, da je prav ta..ta ugrabil Welique??« jo je spet začudeno vprašal. Kiara mu je spet prikimala.
»Pa saj to ni res no..,« je jezno rekel Clark.
Spet ta Chris.Res mi gre že pošteno na živce..In kako si drzne nadlegovati mojo punco..Pa ko sta Chris in Kiara že končala..se ji hoče spet prilizniti ali pa mi jo hoče vzeti? je besno razmišljal Clark in roke so se mu začele tresti. Najraje bi ga zdrobil v prah…
Jezno je bolščal v tla, nato pa se je spomnil, da morata nujno rešiti Welique. Kaj če ji kaj naredi?
»V komi?? Ne..pomojem je samo v nezavesti..in kmalu se bo zbudil..,« je čez čas rekel in se je moral prav spomniti, kaj ga je pred kratkim vprašala.. Saj so ga prej misli kar prevzele o tem, kaj bi naredil s Chrisom. Povlekel je bližnjo travo in jo pričel cefrati.
»Am..kaj? Ja, seveda ti vrjamem, Kiara..tisti je res za v norišnico..« je rekel in se naslonil nanjo. Objel jo je čez ramena. Nekaj časa je tiho cefral travo, nato pa se spomnil, da ima v rokah šopek rož. Kot bi mu Kiara brala misli, ga je ravno takrat vprašala, če so te rože zanjo. Clark se je zasmejal. »Ne..žal niso zate..mislim, nisem jih jaz nabral. Bi mogla vprašat Welique, če ti jih da. Te rože so namreč njene. No, vsaj mislim da so. Našel sem jih takrat, ko sem iskal sled. Se spomniš, ko si mi razlagala, da ti je po telefonu povedala, da nabira rože?« jo je vprašal Clark in glavo naslonil na njeno. »Aja, pa imaš pri sebi še telefon?«

Kiara je bila še vsa panična in tresla se je po celem telesu.. "aha.. no torej mi verjameš" je rekla in zavzdihnila.. kislo se je nasmehnila, ker se nasmihati v tem trenutku ubistvu res ni mogla.. "no saj... no je podobno" je rekla Kiara ko se ji je malo zatikalo.. zardela je in rekla: "mislim.. koma, nezavest.. nekaj takega pač.. premikal se ne bo še vsaj 10 minut.. a kaj misliš da bo naredil, ko se zbudi?" je rekla s strahom v glasu.. "veš on je ves blazen.. sicer pa.. resno potrebuje pomoč.. ni pri sebi!"
Kiara ga je s postrani pogledom vprašala če so te rože v roki zanjo.. ni ji namreč šlo v glavo kaj je potem Clark delal.. pa ja ni rož zame nabiral! si je mislila Kiara in zmedeno gledala.. sicer nimam nič proti če bi mi jih nabral.. a v takem trenutku? bila je resnično zmedena. Nato ji je Clark pojasnil, da so to rože od Welique.. "oh saj res!" je zardela.. "niti pomislila nisem.." je rekla..
V naslednjem trenutku je z grozo ugotovila, da je mobitel še vedno tam kjer je bil poprej.. "CLARK!" je zavpila Kiara.. "saj res.. ko me je napadel sem ga od strahu spustila iz rok.. moj bog.. kaj naj narediva zdaj?" je obupano rekla.. "ampak .. nekaj se lahko prepričava.. lahko vtipkam številko in preveriva če se je že zbudil iz nezavesti.. pomoje še ne.. nevem.." je rekla Kiara in ga pogledala.
"ampak.. veš nevem če je tako prebrisan, da se lahko ne bi oglasil in naju pustil misliti, da je nezavesten.. mislim, da je totalno nor in nima vsega razjasnenega v svoji glavi.. nevem če bi bil lahko tako moder.." je rekla z dilemo. "čeprav.. nekateri norci pa so že tako nori, da pazijo na vsako malenkost.. vsak njihov korak je načrtovan.." hladno je gledala v grmovje. Se je tamle nekaj premaknilo? opustila je to misel in se obrnila h Clarku.. "no?" ga je vprašala..

»Hm..ja..Dej, te jaz s svojim mobitelom pokličem. Pa bova videla..če se bo oglasil ali ne..Če se ne bo, je mogoče še v nezavesti..ampak mogoče..Lahko bo, kot si rekla, pustil, da zvoni in se delal nezavestnega..da naju bi zvabil v past..,« je dvomeče rekel Clark in iz žepa svojih hlač vzel svoj telefon. Poiskal je Kiarino številko v imeniku in pritisnil tipko 'kliči' in dal na zvočnik, da bosta lahko oba slišala..Telefon je položil na travo. »Oprosti, tvoje številke še vedno ne znam na pamet,« je rekel medtem, ko sta čakala, da se kdo oglasi in se nasmehnil. Čakala sta kar nekaj časa, vendar se ni noben oglasil. Clark je prijel telefon in prekinil. »Nič..se mi je kar zdelo, da se ne bo nobeden oglasil..No, preostane nama le še to, da greva iskat tvoj mobitel..vedno ga je dobro imeti pri sebi.« je Clark skomignil z rameni in se nato pobral s tal. Mikalo ga je, da bi se ulegel na tla in zadremal, saj je bil prijeten zrak in ptiči so lepo peli. Ampak, ko je pomislil, da je reševanje Welique bolj pomembneje kot pa poležavanje v travi, je na tisto kar pozabil. »Pridi greva,« je pozval Kiaro in jo potegnil s tal. Stekla sta v smeri, kot sta prišla..
Čez nekaj časa sta bila že v gozdu..Malo sta se vstavila, da bi se odpočila in se med tem časom orientirala. Clark je že kar dobro poznal poti, pa je bil tu komaj prvič. Kar naprej oziral naokoli, da ju ne bi kdo presenetil.
Nenadoma je zaslišal korake, ki so prihajali naproti. Clark je močno zgrabil Kiaro za roko in potiho sta se skrila za grmovje.
Zvoki korakov so postali glasnejši. Clark je pokukal izza grmovja in od daleč opazil moškega z modro kapo. Takoj je vedel, da je to Chris. Hitro se je skril nazaj za grmovje in kazalec prislonil na usta. Koraki so se oddaljevali. Clark je spet pokukal izza grmovja, da bi se prepričal, če je zrak čist. Nato je vstal in pomignil Kiari. Ko sta se vrnila na glavno potko ga je Kiara radovedno opazovala. Takrat se je spomnil, da ne ve, kdo je prej hodil po potki. »Chris..,« je zašepetal Clark in nato sta se odpravila naprej.
Po nekaj minutah hoje sta prispela do bodičevja, po katerih se je pred nekaj urami plazila Kiara. »Tukaj?« jo je vprašal, saj ni vedel, če sta na pravi poti. Kiara je prikimala in ga nato zgrabila za roko. Clark ji je sledil. Kiara si je ravno mrmrala, da bi mogel biti tu nekje ko je Clark videl, da nekaj leži na tleh. »Tamle!« je vzkliknil in stekel tja. Kiara mu je sledila. Clark je zgrabil Kiarin telefon in si ga ogledoval. Nato je pogledal na ekran. »Neodgovorjeni klic,« je prebral na glas in privzdignil obrv. »Hej, kdo bi te lahko..?«
Ravno jo je hotel vprašati, kdo bi jo lahko klical, ko je Kiara zgrabila telefon in nekaj vneto pritiskala na telefon. Kar naenkrat je obstala, kot okamenela in njen obraz je postal bled. »Kiara..je vse v redu?« jo je vprašal. »Kaj je narobe..kdo te je klical?« jo je še naprej spraševal in se z zanimanjem zazrl vanjo.

Kiara je opazovala Clarka in videlo se mu je ,da je tako utrujen, da bi kar najraje poležal malo na travi in opustil vse skupaj.. a že v naslednjem trenutku se je postavil na noge in povlekel Kiaro, da je vstala. Medtem ko jo je klical je iskal njeno številko v imeniku.. opravičil se ji je, ker je ne zna na pamet.. Kiara se je nasmehnila in odgovorila.. "nič hudega.. saj ne zahtevam od tebe da veš vse moje podatke.." je rekla in se nasmehnila..
Clark je rekel, da bi bilo najbolje, da gresta po njen mobi.. Kiara se je stresla, saj jo je bilo groza.. Hudo se je bala tega norca.. po navadi je bila pogumna, a ko je prej izkusila njegovo moč.. ni vedela če se mu lahko še enkrat upre.. nekaj časa sta hodila v tišini, nato pa jo je Clark prijel za roko in potisnil v stran.. pomignil ji je naj bo tiho.. sama ni vedela za kaj se gre. Ko sta bila spet na poti, ji je povedal, da je šel mimo Chris.. Kiara je z grozo ugotovila, da je v bistvu odšel v smeri jase.. če bi bila še vedno tam, bi se srečali.
Kiara je, medtem ko je razmišljala slišala, da jo Clark nekaj sprašuje. "Ja, tukaj je prava pot naprej" mu je odgovorila in kmalu sta bila pri telefonu. Clark je pobral telefon.. Kiara ga je pograbila in videla, da je klic od nekega Davea, ki ga ni poznala in ga ona ni imela v imeniku. Šla je brskat v imenik.. nič ni bilo na svojem mestu.. par ljudi je bilo vpisanih, ki jih še nikoli ni videla, ne slišala o njih.. nato je panično šla še pod sporočila.. kliknila je pod "prejeto" in prebrala prvo sporočilo.. pisal ji je nek Dave, ki je v sporočilu govoril o normalnih stvareh.. a na koncu je bilo vprašanje: Kako je pa kaj s tabo Welique?
Kiara se je zgrozila. Oba sta pozabila da naj bi bil do nedavnega tu tudi Weliquin mobilnik.. vsaj NAJ bi bil.. posvetilo se ji je.. "Clark!" je rekla.. "to je tako.. tako zapleteno.. upam da boš razumel.. vsaj jaz tako razumem.." je rekla in tudi sama komaj vedela kaj je bilo..
"Poglej.." je rekla.. "do zdaj nisem vedela, da imava z Welique isti mobi.. ko sva se nedavno pogovarjali je rekla, da bo kupila novega.. jaz pa sem pred enim tednom tudi kupila novega.. Welique mi je sicer povedala model in vse to. a mobija nisem VIDELA, welique mi je povedala da je modre barve.. sama sem kupila istega, saj si nisem zapomnila kakšen model je kupila Welique... mora biti tako.. oba sta za odpret.. saj veš kako" je rekla in mu pokazala kako se odpira. "ampak poslušaj me naprej ker vem da ti ni nič jasno" je rekla in razlagala dalje.. "ko sva slišala tisti zvok.. BIL JE zagotovo.. vendar ko sem se napotila iskat mobilnik, sem nekaj časa zvonila, a potem ko se ni nihče oglasil se zveza samodejno prekine čez nekaj časa.. takrat sem ga spravila v žep.. pogledala sem naokoli.. oprezala sem za vsako senco.. nato pa se je mobi kar pojavil na tleh.. ubistvu ga nisem dobro videla.. bil je razprt, zato nisem videla njegove prave oblike in zato nisem ugotovila da je isti kot moj.. naslednji trenutek pa sem že zagledala Chrisa.. ampak veš kaj Clark.. tisti mobi je bil MOJ! Weliquin mobi sploh ni bil tukaj.. zagotovo je bil dlje v gozdu.. mobitel mi je padel iz žepa in se razprl.. zagledala sem ga pa kar naenkrat.. iz tega lahko sklepava, da je Chris pobral moj mobilnik, Weliquinega pa je zdaj pustil tukaj.. ima moj mobi Clark!" je rekla Kiara z grozo.. "Kaj če koga pokliče in ga zvabi, da pride v gozd? mogoče ga lahko tudi ubije! vsi ki jih imam v imeniku so v nevarnosti!" je rekla z obupom..

Clark je pozorno poslušal vsako Kiarino besedo. »No, če sem prav razumel – Chris je najprej imel Weliquein telefon..potem, ko si Chrisa zagledala si spustila SVOJ telefon. In ko sta se 'borila', je takrat Chrisu padel iz žepa telefon od Welique..,« je Clark začel obnavljati celotno zgodbo, potem ko je končala. Preveril je, če ga Kiara še posluša nato pa nadaljeval: »Ko si ga zadela s kamnom je padel v nezavest. Takrat si ti zbežala in on, ko se je zbudil, je s tal pobral TVOJ telefon, ker mu je bil najbrž najbližji..Weliquein telefon pa ni opazil..ampak BIL je nekje tam..No, in zdaj, ko sva prišla sem, sva dobila telefon od Welique..tvoj telefon pa ima Chris..je tako ali ni?« jo je vprašal in jo zmedeno pogledal. Vsaj tako je on razumel..
»No, kakorkoli..najti morava tvoj telefon..Mogoče Chris niti ni opazil, da ima zdaj pri sebi tvoj telefon in ne od Welique….ampak vseeno..mogoče pa je in so sedaj tisti, ki jih imaš v imeniku, v nevarnosti..,« je zaključil Clark s pripovedovanjem in za nekaj časa utihnil.
»Najbolje je, da kar greva za njim. Pojdiva po tisti potki, ki vodi do jase..tisti, po kateri je ravno prej hodil..morava ga prestreči..Vem, da je to nekoliko nevarno ampak nimava druge izbire..morava dobiti tvoj telefon,« je še rekel Clark in pozorno pogledal Kiaro. Videti je bilo, da se strinja in Kiara je Clarka zopet vodila iz tega bodičevja. Ko sta prišla na glavno potko sta se pognala v tek, naravnost tja, kjer sta ga prej videla pohajkovati. Tekla sta zelo hitro in pretekla sta vsaj že pol poti, ko ju je prekinil znan glas. »Poglej, poglej kdo je tukaj..«
Clark in Kiara sta se sunkovito obrnila. Pred njima je stal Chris in se poigraval s svojo modro kapo. Kiara je kriknila in trdno prijela Clarkovo roko. Clark se je nenudoma postavil pred njo in se jo trdno oklenil.
»Kaj hočeš?« je s hladnim glasom vprašal Clark in oči so se mu jezno zabliskale.
»Poglej, poglej..zdaj jo boš pa še branil..,« je sladko rekel Chris in na obraz se mu je prikradel zloben nasmešek. »Ali mogoče tvoja punca kaj pogreša, a?« je zopet rekel in z žepa povlekel njen mobitel. Odprl ga je in začel nekaj tipkati..
»PUSTI!« je zavpil Clark in mu prišel naproti. »Kako si drzneš šariti po njenih rečeh!«
»Misliš, da ne morem?« se je Chris škodoželjno zasmejal in spravil Kiarin mobitel v žep. Clark mu je prišel bližje. Bil je resnično jezen, da so se mu začele roke kar tresti. Zgrabil ga je za vrat in ga prislonil ob steno.
»Takoj vrni Kiari njen mobitel, sicer…« je Clark zaškripal z zobmi in tesno oklepal njegovega vratu. To ni ravno kaj dosti pomagalo. Chris se je še kar naprej smehljal.
»Sicer kaj?« je rekel povsem mirno in z roko segel v žep. Iz njega je potegnil oster nož. Nato je Clarka porinil, da je padel po tleh in ga močno brcnil v nogo. Clark se je skušal pobrati, vendar se preprosto ni mogel. Vse ga je bolelo, saj je padel ravno na ostre kamne. Iz ust mu je pričela teči kri. Clark še vedno ni odnehal. Z muko se je pobral na komolce in ga besno prestrelil s pogledom. Chris je počepnil in nož prislonil na Clarkov vrat.

Kiara je poslušala Clarka.. "ja nekako tako.. ampak nevem ali je sploh opazil, da sta na tleh 2 telefona.. pomoje je" je rekla.. "če je že neumen, slep ne more biti.." je rekla in se zlobno nasmehnila. "OK Clark.. ampak vedi, da je nevaren.. Jaz se ga bojim.. in.. in nevem kako.. kako bom.. ga bom pač prenesla.. GNUSI SE MI!" je nato histerično zakričala.
Sledila je Clarku, ki se je prebijal pred njo in nato začel teči.. Kiara je zaslišala tisti grozno gnusni glas. sunkovito je zajela sapo in kriknila..
Oprijela se je Clarkove roke.. toliko da ni omedlela. Njegov zlobni pogled jo je kar prebadal..je mogoče videti ljubosumen? je pomislila Kiara ko jo je gledal naravnost v oči.. Spregovoril je Clark.. Kiara je nemo stala in se oprijemala debla drevesa. Chris je začel izzivati in Clark je znorel.. Kiari se je spet povrnil dar govora in zakričala je: "Clark, ni vredno, pusti ga!" Prosila ga jenaj neha.. Vedela je, da Chrisu malo manjka v glavi.. še vedno ji ni bilo nekaj jasno.. zakaj welique, zakaj ona?
Clark ga je prijel za vrat in Chris je imel kar blazen pogled.. za trenutek jo je spet pogledal.. Kiara ni hotela, da bi bila videti šibka zato ga je gledala naravnost v oči.. na njegovih ustnicah se je poigraval zlobni nasmešek.. ne smem umakniti pogleda, ne smem umahniti pogleda.. si je ponavljala Kiara v svoi glavi.. Ostro ga je gledala, nazadnje je le on odmaknil pogled.. Kiara je bila ponosna nase.. vrnila mu je zlobni nasmešek.. v naslednjem trenutku pa se je tako ustrašila, da bi jo bilo kmalu konec.. Chris je potisnil Clarka.. Ta je pristal na tleh.. Kiara je kriknila in stekla k njemu.. "Clark, Clark, krvaviš iz ust.." kiaro je bilo tako strah.. On ji je pomenil vse.. Cel svet.. Zanj bi umrla.. V glavi se ji je porodila zamisel.. ne bi bilo tako težko zaigrati si je mislila. Hitro se je obrnila h Clarku in mu pomežiknila.. "ostani na varnem, sodeluj" mu je zašepetala tako potiho da jo je samo on lahko slišal.. v naslednjem trenutku jo je Chris odrinil v stran.. padla je po tleh.. z grozo je videla kako je nož prislonil na Clarkov vrat.
"Chris!" je zaklicala Kiara.. "če ga pustiš na miru, me lahko odpelješ.. kamor hočeš.." mu je rekla Kiara in mu za piko na i še pomežiknila in nasmehnila.. vstala je in šla do njega.. "kaj praviš?" je rekla in Chrisu pogladila lase.. "vedno si bil pravi moški.." je rekla in mu zašepetala.. "no? greš ali se boš obotavljal?" .. Chris je samo debelo zijal in ji verjel vsako besedo.. Bil je obseden z njo.. ko se mu je približala in ga pogladila po laseh je poljubil njeno roko.. nato še nogo.. Kiara je prijela nož in ga obliznila.. Chrisu se je kar mešalo.. "Pridi! Sem vedel da si me želiš.. se spomniš takrat v jamah?" je rekel in jo potegnil k sebi.. Kiara je klečala zraven njega.. "Seveda dragi!" mu je odgovorila in ga poljubila..To je najbrž cena za to, da pusti Clarka je mislila.. Ali Clark sploh ve za to? upam da ne bo pomislil še na kaj drugega kot poljubljanje se je zbala. Objela je Chrisa in medtem ko je chris gledal drugam, Kiara pa je bila obrnjena proti Clarku, je ustnice oblikovala v poljubček.. iz očesa ji je pritekla solza ki si jo je hitro obrisala.. potem jo je Chris spustil in spet je bila pod nadzorom njegovih oči.. "Vedel sem.. vedel sem da se boš odločila zame in ne za tega usraneta" je rekel Chris.. "Seveda.. " je rekla Kiara in se mu nasmihala z neiskrenimi, lažnimi nasmehi. "Poberi se!" je zakričal proti Clarku.. "Pusti me samo z mojo punco" je rekel zanalašč in poljubil Kiaro.. samo izzival je.. hotel je, da Clarku popustijo živci.. Kiara pa je močno upala da bo sodeloval.. z gnusom mu je vračala poljube, čeprav tega ni smela kazati..
Chris je stekel in povlekel Kiaro za sabo.. ko sta pretekla nekaj metrov se je Kiara obrnila.. videla ga je.. ves je bil nakoncu.. Kiaro je presunil njegov pogled.. žalostno ga je pogledala in mu pomahala v slovo..

Clark je videl, kako mu je Kiara pomežiknila in mu zašepetala, naj ostane na varnem in naj sodeluje. Sprva ni vedel, kaj naj bi to pomenilo. Vprašujoče se je zazrl vanjo.
Chrisov nož je še vedno slonel na Clarkovem vratu. Nato se je oglasila Kiara. Chrisu je rekla, da če ga pusti pri miru, lahko gre z njim. Clark je pogledal Kiaro in ji počasi odkimal. Ni hotel, da se zdaj žrtvuje zanj. On lahko tudi umre..ni mu mar..More spraviti Kiaro na varno, ampak sedaj bo zaradi njega v nevarnosti. Chris je spustil nož in odšel h Kiari. Ta se je vrtela okoli njega in se mu smehljala. Previdno jo je pogledal, nato pa se spomnil besede sodeluj.
Takoj je vedel, kaj Kiara namerava. Kiara se je še vedno vrtela okoli njega in mu pravila lažne stvari. To je Clark vedel. Nato sta se poljubila. Clark je pogledal vstran..to ni mogel gledati, čeprav je vedel, da je bil to lažen poljub..Obrnil se je nazaj k Kiari in ji v očeh prebral, da se ji to gnusi. Jooj, kaj ji je bilo to sploh treba?? Žrtvuje se zanj, vendar je vse zakuhal on sam. On je predlagal, da gresta iskat njen mobitel. On jo je spravil nevarnost. Clark je zmajal z glavo in bil jezen sam nase. Vsega je bil on kriv.
Spet se je zbral in pogledal proti Kiari, ki je bila v Chrisovem objemu. Njene ustnice so se izoblikovale v poljub. Njene žalostne oči so ga opazovale in po licu ji je polzela solza. Clark ji je pokimal in s tem hotel reči, da je razumel njeno igro s Chrisom.
Nato sta se ločila od objema in Chris, mu je zakričal, da naj se pobere. Ko je mu je Chris rekel, da naj ga pusti samega z njeno 'punco' je Clark vedel, da mora tudi on nekaj zaigrati. S tem je hotel dobro Kiari, da se ji ne bo več treba poljubljati z njim. Pobral se je s tal, na katerih je še vedno čepel in prišel je bližje Chrisu.
»Seveda..tako ali tako sva midva s Kiaro samo prijatelja..kar uživajta,« se je debelo zlagal Clark, čeprav je zadnje besede težko izgovoril. Vedel je, da se Kiara zagotovo ne bo zabavala v Chrisovi družbi. Skrivaj je pomežiknil Kiari in zdelo se mi je, da se je nasmehnila.
Chris se je po Clarkovih besedah zadovoljno nasmehnil, da bi mu lahko preštel vse zobe v njegovih nagnusnih ustih. Potem je Kiari spet pritisnil poljub. Clark se je trudil, da se njegova usta ne bi spačila, saj se mu je gnusilo. Tako pa si je na svoja usta pričaral lažen nasmeh. Nato je Chris stekel in povlekel Kiaro za sabo. Clark je že odprl usta, da bi zavpil NE, a se je pravočasno ustavil. Obupano je gledal proti Kiari. V njegovih očeh se je takoj opazilo žalost, obupanost a ob enem tudi jeza. Zdaj je bil res pošteno jezen na Chrisa..Še vedno je strmel v Kiaro, ta pa mu je le žalostno pomahala in že sta izginila za vogalom. Clark se je obupano sesedel na tla. Nato je jezno butnil ob skalo in ni mu bilo mar, če gaje zatem bolela roka. Znotraj njega so se prelivala različna čustva – obup, žalost, besnost in zaskrbljenost. Kaj bo zdaj s Kiaro? se je spraševal. Vsega je bil on kriv. ON. Če ne bi predlagal, da bi šla iskat njen mobitel se to ne bi zgodilo. In še vedno bi bila Kiara ob njem. Ampak, kaj bi pa storila?? Sicer bi bili tisti, ki so bili v Kiarinem imeniku v nevarnosti. Preprosto nista imela izbire. Ampak vseeno – Kiaro ne bi smel pustiti kar tako oditi z njim! Zmajal je z glavo. Če se ji bo kaj zgodilo, si ne bo nikoli odpustil. Nikoli.
Če bom tu samo sedel in čakal, se bo lahko še kaj zgodilo Kiari..in Welique..Nujno ju moram poiskati in rešiti.. je pomislil Clark, čeprav pojma ni imel, kje in kako naj ju začne iskati. Saj sploh ne ve, kje sta. Vstal je in pričel hoditi po potki. Prepričan je bil, da ju bo dobil.

Clark je hodil po gozdni poti in razmišljal kako naj bi ju začel iskati. Takrat pa mu je zazvonil telefon. Iz žepa je povlekel mobitel in na ekranu je bila napisana neka številka, ki je Clark ni poznal. Že se je hotel oglasiti, ko je bila zveza prekinjena. Clark je skomignil z rameni in hotel spraviti mobitel nazaj v žep, ko je spet zazvonilo. Zopet je bila ista številka. Clarka je zanimalo, kdo kliče, zato se je odločil, da se bo oglasil. »Halo?« se je oglasil Clark, ko je prislonil telefon k ušesu. Takoj je prepoznal Weliquin glas. Welique mu je tako hitro govorila, da je Clark ni mogel prekiniti. Samo z odprtimi usti je strmel v tla in pozorno poslušal vsako njeno besedo. Welique je govorila o neki koči, bodičevju… »Kje je Kiara?« jo je prekinil. V njegovem glasu je bilo slišno, da je močno zaskrbljen. Ko mu je Welique povedala, da je tudsi ona tam, si je odahnil. »Sta v redu?« je vprašal Welique, a ta mu ni odgovorila. Izgledalo je, da se ji je močno mudilo. Govorila je o neki vodi.. »Prav. Poizkušal vaju bom najti,« je Welique povedal Clark in srce mu je močno bilo. Nato mu je Welique naročila, naj ne govori in naj ne prekine. Clark ni vedel, kaj naj bi to pomenilo, a jo je vseeno ubogal. Z dlanjo si je prekril usta, da se ne bi slišalo njegovo dihanje in napeto čakal, kaj se bo zgodilo.
Takrat je v mobitelu zaslišal Chrisa, ki je, po njegovih besedah sodeč, nekaj iskal. Mogoče mobitel, je pomislil Clark. Takrat se mu je posvetilo. Seveda! Kiara in Welique sta vzeli njegov mobitel in sta me poklicali..
Slišalo se je Chrisovo vpitje, in Welique, ki se je branila..Nekaj časa je to trajalo, potem pa začelo v mobitelu piskati, kar je pomenilo, da je zveza bila zveza prekinjena. Mogoče je dobil telefon in ga prekinil, je vneto razmišljal Clark. Zavzdihnil je in pospravil svoj mobitel v svoj žep.
Ko je hodil po gozdni poti je premišljeval o vsem, kar mu je Welique povedala.
Neka koča..bodičevje, ki očitno obdaja kočo…voda..voda..hm..kje bi lahko vse to bilo?? Nato se je spomnil da je bilo neko bodičevje tam, kjer sta našla Weliquin mobitel. Ampak tam ni bilo vode.., se je opomnil Clark.
Voda..voda..to sta mislili najbrž kot reka, potok..slap?? Ampak pri slapu ni nobenega bodičevja..
Clark je še naprej premišljeval o vsem tem, vendar se nikoli ni nič ujemalo. Preiskal je že ves gozd in postalo je že res temno. Brez luči, pa v gozdu ni imel kaj iskati. Hotel si je pomagati z mobitelom, vendar je temu že zmanjkovalo baterije. Odločil se je, da gre domov in da bo z iskanjem pričel naslednji dan. Odpravil se je proti svojemu avtu, ki je bil na začetku gozda.
Z mobitelom je vso to pot trdno držal v rokah in oprezal za vsak šum.
Po nekaj minutah hoje mu je le uspelo priti do svojega avta. Iz žepa je izbrskal ključ in pritisnil na gumb, da se mu je avto odklenil. Usedel se je za volan. Ravno, ko je hotel speljati, mu je mobitel je začel piskati za prazno baterijo, ter se samodejno zaprl. Zavzdihnil je.
Lahko pa ima Chris svoje skrivališče kje drugje..in ne v gozdu, je še pomislil, skomignil z rameni in speljal. Celo pot domov si je v mislih ponavljal besede 'koča', 'bodičevje', 'voda' in tuhtal, kje bi lahko to bilo.

__________________________________

Chris se je že kar precej zgodaj zjutraj podal v gozd. Oblečen v črno trenirko in belo majico brez rokavov, čez katero je imel črno belo jopo, je tekel po sprehajalni poti. Ker je bil še precej nov v mestu, je potreboval kar nekaj časa, da je sploh našel nekaj primernega, kjer bi lahko tekel. Ampak temu se ni nameraval odpovedati, ker je oboževal šport. Mirno je tekel med drevesi in opazoval naravo. Ko je tekel že kakšne pol ure, se je ustavil, naredil nekaj vaj in se počasi odpravil naprej. Veter in tek sta mu še dodatno razkuštrala lase, ki so že tako ali tako stali vsak na svojo stran. Namuznil se je sam pri sebi in se zagledal v nebo. Nenadoma se je nekdo zaletel vanj in presenečeno je dvignil svoje svetlo modre oči, da bi videl, kdo je to...

Demi se je odpravila od doma na jutrnaji tek. Kot vsako jutro tekla po stezi ob parku. Normalno je tekla in karnaenkrat se je nekdo zabil vanjo.
Demi je pogledala fanta z velikimi modrimi očmi. Ugriznila se je v ustnico in rekla. " upsi, oprosti" je in se nasmehnila. Nato je pogledala, če je vse uredu. " ravno sem prišla iz ovinka. Nisem te videla" se je opravičila Demi.

Chris je odkimal in se nasmehnil punci, ki se je zaletela vanj. "Ni panike. Sicer pa, jaz sem Chris in sem nov." Podal ji je roko in jo s čvrstim prijemom nežno stresel. "Rada tečeš?" je vprašal in z zanimanjem pogledal dekle. Zdela se mu je zanimiva, in z zanimanjem je zrl vanjo.

Demi si je odahnila. " a...jaz sem Demi" je rekla in se zopet nasmehnila. " no, tečem vsako jutro"
je rekla in gledala v tla. Nastala je tišina in Demi je rekla " in, tudi ti tečeš vsako jutro?" je rekla in se zopet ugriznila v ustnico.

Chris se je ljubeznivo nasmehnil. "Me veseli, da sem te spoznal, Demi." Potem jo je pozorno poslušal in pokimal. "Da, vsako jutro. Včasih tečem tudi zvečer. Če je čas seveda." je povedal in se nasmehnil. "Torej, s kod si? In koliko si stara?" To je bil tipičen Chris. Vedno je želel vedeti vse, zato se je nasmehnil. "Bova cel dan stala tukaj ali greva počasi teči naprej?" je previdno predlagal.

Demi se je nasmehnila nazaj. " sem iz Gleenleya in stara sem 17" je odgovorila in začela počasi teči. " am...ti?" ga je vprašala in se nasmehnila. " mislim, s kje si" je začela Demi čisto običajno blebetati. Za sekundo je zatisnila oči in si mislila, kje je dobila tako butasto vprašanje.

"18 let, Francija." je povedal in se nasmehnil. Skoraj se je čudil, saj je še zmeraj govoril z rahlo francoskim naglasom, njegovi Rji pa so bili zabrisani. A skomignil je z rameni in se nasmehnil. "In kaj počneš v prostem času?" je vprašal in začel počasi teči naprej, da bi ga Demi lahko dohitela. Obraz je nastavil soncu in se sam pri sebi nasmehnil. Pogledal je nazaj, da bi videl, kjer je Demi.

Demi se je začudila. " uuu....francoz" Demi se je nasmehnila in stekla do Chrisa. " čudno, nikoli ne bi rekla, da si francoz, lepo govoriš" je rekla in se nasmehnila. " kako pa da si prišel sem?" ga je previdno vprašala Demi.

"Oddaljeni sorodniki. In potreboval sem malo oddiha od Francije. Mesto ljubezni in to." Namuznil se je in Demi med vrsticami povedal, da zaradi slabih izkušenj v ljubezni. "Tukaj je tako mirno. Popolnoma nasprotno od naše Francije." je povedal in se namuznil. "Je tudi tu veliko ljubezni v zraku?" je vprašal in se nasmejal.

Demi se je nasmehnila. " ja tukaj je precej mirno. Rada grem teč sem" je povedala Demi. Nato je odgovorila na vprašanje o ljubezni " ja no, odvisno koga vprašaš" je rekla Demi in se nasmehnila in malo zardela. " torej s čim si se pa ukvarjal v Franciji."je spremenila temo.