Slap

***
Brooke se je odlično znašla v mestu in okolici, ki je ni videla že kar nekaj časa. Odpravila se je v gozd, svoj najljubši kraj. S sabo je prinesla stojalo, barve in liste. Na sebi je imela navadne kavbojke in majico. Postavila se je na ravno mesto in zmešala barve. Na list je najprej narisala odzadje z vodenimi barvami, nato pa z močnejšimi barvami naredila izvir slapa in vodo, ki teče po skalah. Odločila se je za premor, da lahko naravo občuduje. Iz nahrbtnika je vzela pijačo in se vsedla na skalo. Razpustila si je lase iz čopa in pustila, da ji padejo na rame. VZdihnila je in se zavedala, kako je pogrešala ta kraj. Spoini so ji letali po glavi. Ko je tukaj živela zukaj z družino se je najraje zatekla v gozd. Misli so jo spomnile na slikanje. Vstala je in odložila pijačo ter si vrgla lase čez ramo. Stopila je do stojala in spet začela risati. Vedno znova jo je presenetila, domačnost tega ljubega kraja. Ko si je sliko ogledala od daleč se je spotaknila čez kamen. Roko ji je podal/a

Ian se je odločil, da bo za spremembo odšel teči v gozd, kjer ni bil že kar precej tednov. Bil je zopet eden izmed tistih sončnih dni, ko so temperature narasle skoraj do 10 stopinj celzija. Skoraj ves sneg se je počasi že stopil in bilo je lepo zopet videti zelena tla. Čeprav je Ian po vremenski napovedi vedel, da bo sneg zapadel nazaj že čez nekaj dni, je kljub temu užival v teh trenutkih, ko je tekel po potki mimo dreves. Saj ne, da ne bi maral snega, a preprosto se je že naveličal beline, ki jo je vsak dan gledal skozi okno. Ko je pritekel do razpotja, je brez pomisleka zavil proti slapu in se če čez nekaj minut ustavil. V bližini skal je zagledal znano postavo, ki je risala na platno in ni mu bilo treba dvakrat pomežikniti, da bi jo prepoznal, čeprav jo je v mestu srečal le enkrat. Brooke se je v tistem trenutku spotaknila ob kamen in zgrmela na tla. Ian je hitro pohitel k njej in ji podal roko ter ji pomagal vstati. "Si v redu?" je vprašal, ko je stala na nogah in pri tem dvignil obrvi.

Brooke je prijela za Ianovo roko in vstala. "Ja, hvala" je rekla in se prijela za glavo "z glavo sem udarila ob kamen" je rekla in se nasmehnila. Pogledala je prste, če krvavi. "v redu sem" je rekla in pokimala. Bilo ji je nekoliko nerodno, da jo je ujel v takem položaju. Zasmejala se je in dala vedeti, da je z njo vse v redu nato pa spustila Ianovo roko, ki jo je še vedno držala. "živjo, hvala" mu je rekla saj ga še ni pozdravila in se mu zahvalila "Tečeš tukaj?" ga je vprašala saj je videla, da je v športni opravi. Nasmehnila se mu je in stopila do slike, ter ga poslušala. Obrnila se je proč saj je nekoliko zardela in začela risti naprej. "No zdaj vidiš med čim se odločam, novinarstvo ali to" mu je rekla in se obrnila ter se nasmehnila. Dobila je eno tistih čudnih zamisli, da bi ga lahko narisala, le s svinčnikom kot portret.

Ko je Brooke odgovorila, da je z glavo udarila ob kamen, se je Ian zamislil. "Veš, bolje je, da bi nekaj dni počivala v temi. Lahko ti res ne teče kri, vendar vseeno obstaja možnost, da si se poškodovala." Svoje oči je uperil v Brooke in za nekaj trenutkov zadržal njen pogled, nato pa skomignil. "Vendar, če praviš, da si v redu in da se dobro počutiš, ti verjamem." Nasmehnil se je, zatem pa prikimal. "Da, kar pogosto pridem sem. Užitek je teči tukaj. Vse je tako.." Za trenutek se je ustavil, da bi našel pravo besedo, pri tem pa ošinil sliko. "Hej, lepa slika." Stopil je do platna, da bi jo pobližje pogledal. "Res si nadarjena." Nekaj časa je strmel v sliko in jo preučeval, nato pa se obrnil k Brooke. "Kaj pa ponavadi rišeš?"

Brooke je bila prepričana, da je v redu, čeprav ji je v glavi še vedno razbijalo. Ob pohvali se je nasmehnila. Bila je vesela, da je nekomu slika všeč. "Hvala" je skromno rekla. Dobila je zamisel. Iz torbe je potegnila blok in vzela nov list. Postavila ga je na stojalo in vzela svinčnik. Stojalo je obrnila proti zmedenemu Ianu. "Bodi pri miru Johnson" mu je rekla in se nasmehnila. Počutila se je čudno saj je Iana poklicala po priimku, zdelo se ji je boljše, če mu reče Johnson. Sliko je počasi skicirala na rahlo. Poudarila je močne poteze obraza. Nastala je tišina, Brooke je hitro končala "ok, končano" je rekla in se nasmehnila ter pokazala Ianov obraz.

Brooke je iz torbe kar naenkrat potegnila list in nanj začela risati portret Iana, kar ga je povsem zmedlo. Kljub temu jo je nato ubogal in obstal čisto na miru. Brooke je na njegovo presenečenje hitro končala in že čez nekaj minut je zrl v njeno risbo. "Uau," je dahnil, nato pa so njegov pogled pritegnili lasje, ki so razmršeni štrleli na vse strani. "Lahko bi me prej opozorila, da me misliš narisati in bi se tako lahko vsaj malo počesal." Premeril jo je z lažno jezo v očeh. "Sicer pa je vse videti tako, kot bi se gledal v ogledalo." Namuznil se je, nato pa pogled uperil v Brooke. "No, čeprav mi nisi odgovorila na prejšnje vprašanje, sklepam, da rada rišeš tudi portrete?" Dvignil je obrv, nato pa stopil do skale in se vsedel nanjo. "Pa večkrat prideš sem?"

Brooke se je zasmejala "meni se pa zdi, da si pravi maneken" je rekla v šali. "naj bi bilo to mišljeno kot pohvala?" je vprašala nato pa se zahvalila "če je tako, hvala" in se nasmehnila. Brooke se je vsedla na skalo poleg Ianove. "se hecaš? to je moj najljubši kraj že od sedemnajstega leta" je rekla in dodala "ja, zelo zelo rada sem tukaj." in pokimala. "Kaj pa ti? rad tečeš v naravi, ali si bolj mestni tip" ga je vprašala in se naslonila na kamen, da so ji lasje padli čez ramena. Pogled je nato usmerila na Iana, ki je sedel poleg nje.

"Maneken?" je ponovil Ian in se na kratko zasmejal. "Pajade. Sicer pa ja, tisto je bilo mišljeno kot pohvala. Malenkost." Nasmehnil se je, nato pa nekoliko sklonil glavo. "Največkrat tečem v naravi, občasno pa hodim tudi na stadion. Odvisno od vremena," je skomignil. "In ker ravno sprašuješ - bolj so mi všeč naravne podlage kot trden beton." Med njima je nastala kratka tišina in Ian se je ozrl naokoli. Slap je bil kot zmeraj čudovit; brezbrižno je padal prek skal in se pri tem kot biser lesketal v soncu, ki je skozi tanko, puhasto plast oblakov sijalo naravnost vanj. Nenavadno, vendar nikoli se ni mogel navaditi na vso to lepoto in občutke, ki so ga prevzeli ob tem. Ni verjel, da na svetu obstaja kaj takšnega; vsaj ne tukaj. Obrnil se je nazaj k Brooke. "Čakaj," je rekel in se zmedeno zazrl vanjo. "Rekla si, da je ta tvoj najljubši kraj že od sedemnajstega leta. Torej si že prej živela tukaj?"

Brooke je gledala v vodo, ki je tekla čez skale. Slap je bil obsijan s soncem, ki je prodiralo skozi drevesa. Če bi bila voda toplejša bi Brooke najbrž kar skočila v vodo. Gledala je kako se raztaplja led okoli slapa. Cel teden odkar je tu sije sonce, zato se je sneg že skoraj ves stopil. Ob vprašanju, ki ji ga je postavil Ian se je zdrznila in ga pogledala globoko v oči. Brooke se je zavedla, da nekako bulji vanj zato je odvrnila pogled. Odgovorila mu je na vprašanje "ja, ko smo se preselili v Brihgton sem bila stara trinajst let, nato je oče dobil službo tukaj in smo se preselili sem, takrat sem imela približno šestnajst let. V enem letu sem odkila različne lepote mesta, vendar mi je ta bila najljubša in še vedno mi je. No potem sem bila stara osemnajst let in sem se odločila za študij v Brightonu in zdaj sem stara dvajset in sem spet tu" je rekla in se nasmehnila Ianu ter pokrčila kolena in se naslonila nanju. "Kaj pa ti? si veliko potoval ali še veedno potuješ?2 ga je vprašala Brooke in se zopet obrnila k Ianu. Oči so ji begale k njegovim zato se je obrnila in pogledala slap.

Ian je pozorno poslušal Brooke. "Kje pa ti je bolj všeč; tu ali v Brightonu?" je vprašal, ko je končala, nato pa skomignil. "Zelo rad potujem, vendar v tem času še nisem obiskal veliko držav. Pravzaprav sem bil samo na Kubi, kjer sem z mamo živel nekaj let, in v ZDA, natančneje v Miamiju in New Yorku. Sicer pa bi zelo rad obiskal kakšne otoke; Maldive ali Havaje recimo. Ah, le kdo jih pa ne bi?" je nazadnje dodal in se zasmejal. "Čeprav je na Kubi zelo lepo, me vseeno zanima kako je drugje. Včasih me kar prime, da bi sedel v letalo in nekam odpotoval, vendar ko vidim cenik kart, se ponavadi kar hitro nazaj premislim." Nasmehnil se je. "Sicer pa sem se že odločil, da bom letos nekam šel. Sicer še nevem kam, vendar bom." Obrnil se je nazaj k Brooke. "Ti pa si bila že v kar veliko državah, kajne? Če se prav spomnim?" Vprašujoče jo je pogledal, nato pa stopil k slapu. Vodna gladina je bila mirna, kljub majhnemu vetriču, ki je občasno zapihal okoli dreves. Ian je z dlanjo zajel nekaj vode. Bila je še bolj mrzla kot je pričakoval. Glavo je zasukal k Brooke, ki ga je tiho opazovala s skale. "Misliš, da bo letos ta voda dovolj topla za plavanje?" Vstal je in se odpravil nazaj do svoje skale ter se naslonil nanjo.

Brooke je pozorno poslušala Iana "ja, Maldivi tja bi šla tudi jaz. Glede kart se strinjam s tabo, res so drage" je rekla in pokimala. S pogledom je sledila Ianu, ki je stopil do vode. "ja, veliko sem že potovala, vendar mi nikoli ni dovolj. Če bi mi dal miljon evrov, za potovanja grem takoj. Ko sem bila mlajša sem si obljubila, da bom šla okoli sveta, kaj pa vem mogoče pa bom res" je rekla in se nasmehnila. Brooke je otrgala bilko in jo trgala v roki. Ian se je vrnil nazaj in se naslonil na skalo. Brooke mu je odgovorila "upam, kolikor imam rada zimo, obožujem pomlad in poletje, sicer se še nisem kopala tukaj vendar, če bo priložnost se bom mogoče šla" je rekla in Ianu namenila nasmeh. Zapihal je rahel vetrič, ki je Brooke spreletel po celem telesu. Zapela si je srajco pod katero je imela tanko belo majico. Sonce so za sekundo zakrili oblaki, nato pa se je spet pokazalo. "Kaj pa tvoj najljubši letni čas? ti je bolj všeč mrzlo ali toplo podnebje?" je vprašala Brooke in pogledala Iana.

"Okrog sveta?" je ponovil Ian in presenečeno dvignil obrv. "Jaz pa nisem ravno za takšne podvige." Nasmehnil se je in se zazrl v njene čokoladno-rjave oči, ki so zrle proti njemu. Za trenutek je sklonil glavo, nato pa jo zopet dvignil k njej. "S čim pa si mislila potovati? Mislim z avtom ali s kakšnim drugim prevoznim sredstvom?" Zavedel se je kako neumno je moralo zveneti njegovo vprašanje in v hipu mu je bilo žal, da je bleknil. "Sicer pa, ko že ravno sprašuješ o letnih časih," je hitro nadaljeval in se nekoliko prestavil, "sem bolj vmesni tip. Ni mi pretirano všeč ne mraz in ne vročina. Najraje imam bolj znosne temperature." Skomignil je. Spomnil se je nekega brezveznega letaka, ki ga je bral le nekaj dni nazaj. V njem si lahko glede na barvo las, oči in polti izvedel kakešen tip človeka si. Tako ali tako pa je bilo vse mišljeno bolj za ženske, zato ga je, kot vse ostale reklame, avtomatično vrgel proč. "Kaj pa tebi?" je nazadnje vprašal in se zopet zazrl v Brooke.

Brooke je ujela Ianov pogled "ne vem, nisem ravno razišljala o tem. Mogoče bi šla z avtom ali motorjem" je odgovorila in se mu nasmehnila. Brooke je poslušala Iana, ki je govoril o letnih časih. "tudi jaz ne maram neznosne vročine in hladnega zraka. Zato sem bolj pomladni tip človeka, kadar rožice cvetijo..." je rekla in se zasmejala. Stopila je do vode in se vsedla na bljižni kamen. Ko je hotela dati roko v vodo, ji je na kamnu zdrsnilo in znašla se je v vodi. En del las je bil moker, prav tako tudi obleka. Začela se je smejati svoji nerodnosti "danes zagotovo ni dober dan" je rekla Ianu, ki jo je gledal. Brooke se je pobrala iz vode in rekla "joj, če me danes ne povozi avto, sem dobra" in se zasmejala. Zapihal je rahel vetrič in Brooke se je zatresla. Stopila je do nahrbtnika, da pogleda kje ima jakno. Spomnila se je,da je ni vzela sabo. Zavzdihnila je in se nato vsedla zraven Iana. "bad day" je rekla in pokimala ter čakala, da kaj reče.

Ian je s pogledom sledil Brooke. Ravno ko jo je hotel opozoriti, naj bo previdna, se ji je spodrsnilo in v naslednjem hipu je že ležala v vodi. Ian je hitro prihitel k njej ter ji pomagal vstati. "Si v redu?" je vprašal in se ji nato zazrl v obraz. "Prav imaš. Danes res ni tvoj dan. Najbolje, da te kar pospremim domov, preden se ti zgodi še kaj drugega." Začel je zmajati z glavo, nato pa jo ogrnil z svojo trenirko, ki jo je imel privezano okoli pasu. "Tako mokra nimaš tukaj kaj več delati. Še prehladila se boš! Takoj morava od tod." Stopil je do njenega stojala, nato pa se obrnil nazaj k njej. "Em..bi lahko ti to pospravla? Jaz nimam pojma kako se to zloži." Umaknil se je nekoliko proč, da ji ne bi bil v napoto, pri tem pa jo imel ves čas na očeh. Še zmeraj je stal dovolj blizu, da bi jo v primeru ponovnega padca lahko ujel. Ko je Brooke vse pospravila, je v roke brez pomisleka prijel njene stvari. "Bom raje jaz nosil. Ti samo pazi kje in kako hodiš, prav?"

Brooke je Ianu prijazno odgovorila "ja, v redu sem, hvala za skrb" in se mu nasmehnila. Pogledala je kavbojke. Bile so čisto mokre saj je nekako sedela v vodi. Spravila je stojalo in sliko. Prijela je torbo, nato pa jo podala Ianu "no, pretiravaš, saj ni tako slabo" je rekla in se spet zatresla ob mrzlem vetru. Videla je, da je Ian samo v kratkih rokavih. "hvala za trenirko, vendar te ne bi mogla gledat v kratkih rokavih" je rekla Brooke in mu jo podala. "In tole lahko tudi jaz primem" je rekla in se mu nasmehnila. Ko je stopila do Iana ji je spodrsnilo na mokrih hlačah. Iana je prijela za ramo. "Ups" je rekla in se zravnala. Odpravila se je naprej "torej, ti je v navadi, da rešuješ dekleta?" ga je vprašala in se mu nasmehnila. "Kaj si superman, batman, spiderman?" ga je vprašala in se zasmejala.

"Da ni tako slabo?" je ponovil Ian in začel zmajati z glavo. "Saj se vendar treseš kot bi te stresla elektrika. In takoj obleci to nazaj." Podal ji je svojo trenirko in počakal, da si jo je oblekla. "Verjemi, jaz dobro prenašam mraz. Meni ne bo nič hudega, če nekaj minut stojim v mrazu s kratkimi rokavi, ti pa lahko v trenutku stakneš pljučnico." Ravno ko je to izrekel, se ji je zopet spodrsnilo in Ian jo je še pravočasno ujel, preden bi spet pogrnila po tleh. "In kot sem že rekel, bom jaz to nosil." Iz njenih rok je izpulil stojalo in sliko. "Saj vidiš, da si sedaj spet skoraj padla? Prosim, raje pazi kje hodiš," je nazadnje ponovil svoj prejšni stavek in se ji pri tem zazrl v obraz. Ob njenem zadnjem vprašanju se je le bežno nasmehnil. "Hmm..kaj bi pa rada, da bi bil?" je vprašal in se znova obrnil k njej. "Sicer pa, ko ravno sprašuješ - raje 'rešujem' taka dekleta, ki me ubogajo, veš." Ošinil jo je s hudomušnim pogledom, nato pa dvignil obrv. "Greva?"

Brooke se je zasmejala "sorry" in ga otožno pogledala. Oblekla si je trenirko in Ianu podala torbo in sliko. "Mogoče imam raje Spidermana, kakor rečeš šef oziroma rešitelj" mu je rekla Brooke ter se nasmehnila. Zavihala si je hlačnice, da ji spet ne spodrsne in stopila pred Ianom. Pogledala je v modro nebo in videla, da se prebližujejo oblaki. Zavzdihnila je in pokimala "ja, lahko greva" mu je rekla nato pa nadaljevala "oprosti, ker moraš zdaj name pazit, kot na otroka in nisi normalno preživel jutra" mu je rekla Brooke in se nasmehnila. Hodila je pred njim, ko je bila ožja potka. Prišla sta na jaso in Brooke je počakala Iana. "Saj lahko primem to, ker je še kar težko" je rekla saj se ji ni zdelo prav, da Ian vse nosi. "Raje bi videla, da naseš mene, kot to" je rekla Brooke in se zasmejala ter hodila naprej.

"No, potem bom pa Spiderman," je skomignil Ian, nato pa se zarežal. "Torej, pojdiva že." Spustil je Brooke naprej ter nato stopil za njo. Ves čas je hodil tik za njenimi petami in jo tako imel ves čas na očeh. "Oh, saj ni nič hudega," je odgovoril na njeno opravičilo. "Ponavadi se pri slapu ne zadržujem tako dolgo, kot sem se danes. Sploh pa sem vesel, da sem te danes našel tukaj. Niti pomisliti nočem, kaj bi se ti še vse lahko zgodilo, če bi sama tavala tukaj." Začel je zmajati z glavo. Gozdna potka se je začela končevati in že čez hip sta že stala na jasi. "Ne," jo je na kratko zavrnil, ko mu je Brooke zopet hotela vzeti stojalo. "In prosim, ne pocenjuj me. Moški sem in takšne stvari lahko nesem z lahkoto. Če bi imel še kakšno prosto roko, bi z veseljem nesel tudi tebe," je nazadnje dodal in ji pomežiknil. Jase je bilo kmalu konec in zopet sta vstopila v gozd. Nekaj minut sta sledila gozdnim potem, nato pa iztopila na cesto. "Ti je zelo mraz?" je vprašal Ian, medtem ko sta hodila proti njenemu domu. Siva plast oblakov je zakrivala sonce, kot nalašč pa je mrzli veter začel pihati še močneje.

Brooke se je nasmehnila. "Saj vem, da imaš mišice" mu je rekla in se zasmejala "in ne, te ne podcenjujem, vendar vedno sem bila precej samostojna in nisem navajena, da mi nekdo nosi reči" mu je povedala Brooke. Prišla sta na cesto. Brooke in Ian sta se ustavila, na prehodu za pešce in počakala na avto. Hodila sta po pločniku. Brooke je odgovorila na Ianovo vprašanje "ne skrbi, v redu sem" mu je zagotovila ter se mu nasmehnila. Prišla sta do ulice, kjer je živela Brooke. Ni ji bilo prav, da bi ga zdaj odslovila, zato je, ko sta prišla do vrat rekla "am...prideš naprej? povabim te na najboljši švicarski kakav" mu je rekla in pokimala. "Res je dober" mu je rekla ter se nasmehnila. Iz torbice je vzela ključe, da odklene vrata. Odprla jih je in stopila v hišo. "Torej?"ga je vprašala in pogledala v oči.

[Nadaljujeva pod hišo Smith.]

****
Michael se je po kosilu odpravil na kratek sprehod. Ogledal si je nekaj znamenitosti mesta, nato pa se odpravil v gozd. V gozdove je že od nekdaj rad zahajal. Bil mu je všeč tisti poseben vonj gozda, pravtako pa tudi pokanje vejic pod njim, vendar tega sedaj ni posebno slišal, saj je kljub sončnemu vremenu bil še sneg. Po nekaj minutah hoje po gozdu je prišel do slapa. Žal mu je bilo, da ni imel s seboj fotoaparata, da bi ga lahko poslikal, a se je odločil, da bo prišel še kdaj drugič. Usedel se je na rahlo zasneženo travo in opazoval naravo, dokler ni zaslišal korakov. Obrnil se je in opazil...