Gozdna jasa

Zbudil jo je sončni žarek, ki se je skozi zavese v sobi prikradel kakor senca ter razsvetlil njen obraz. Welique je tiho zagodrnjala, nato pa se prevalila vstran in si čez glavo potegnila vzglavnik. Znova je zaprla oči in poskusila zaspati nazaj, vendar ji ni uspelo, pa če se je še tako trudila. Bila je popolnoma zbujena, zato ji ni preostalo nič drugega kakor da vstane.
Zazehala je, nato pa odrgnila odejo in sedla na rob postelje. Njen pogled je pri tem za trenutek postal na elektronski uri, ki je stala na bližnji nočni omarici in je sedaj kazala nekaj čez osmo zjutraj. Namrščila se je. Bilo je še zgodaj, vsaj za njo, ki je bila med vikendi vajena spati do poznih dopoldanskih ur. Vseeno se je pretegnila, nato pa stopila do okna ter odgrnila zavese. Zaslepljujoča svetloba sonca jo je v hipu srdito zbodla v oči, da je zamežikala in ko se je nato obrnila proti vratom, se je kljub temu nasmehnila. Kazalo je, da bo minil še en sončen in topel dan in s to mislijo je nazadnje zapustila sobo ter odšla v kopalnico.
Ko je nekaj minut zatem sedla za mizo k zajtrku, je začela razmišljati kako bi dan lahko kar najbolje izkoristila. Vendar kljub tehtnemu premisleku, ji na misel ni padla niti ena pametna ideja, zato se je nazadnje odločila, da bo odšla ven na kratek sprehod. Stekla je v sobo, da bi se preoblekla, pri tem pa s police vzela eno izmed knjig, ki so ji bile najljubše. Nato je zapustila hišo.
Noge so jo vodile skozi park in nazadnje je zavila proti gozdu. Medtem ko je sledila majhnim gozdnim potkam, se je poskušala spomniti koliko časa je minilo, odkar je bila nazadnje tu. Po tistem strašnem dogodku je le redkokdaj zahajala sem oz. skoraj nikoli, če ji to ni bilo potrebno.
Hodila je dalje, dokler ni prispela do majhne gozdne jase, kjer je za trenutek obstala. Sonce, ki se je medtem vztrajno plazilo proti sredini neba, je skozi krošnje dreves osvetljevalo prostor in ga delalo še bolj čarobnega. Nasmehnila se je, nato pa stopila naprej do mogočnega starega drevesa, ki je stalo na sredini jase. Sedla je v njegovo senco, nato pa za hip prisluhnila zvokom narave. Slišala je tiho žvrgolenje ptičev, katerih sicer ni mogla videti, rahlo šuštenje dreves okoli nje, zazdelo se ji je celo, da nekje daleč sliši žuborečo glasbo potočka. Nekaj trenutkov je uživala v tem, nato pa na plano potegnila knjigo in začela brati.

[Chad? ]

Chad je počasi odprl oči v svetlobo, ki je sijala skozi okno. Obrnil se je na drugo stran in poskusil zaspati nazaj. Ni bil jutranji človek, zato mu je vedno muka vstati zgodaj. Ni mogel zaspati zato je odgrnil odejo in se vsedel na rob postelje. Z roko si je šel skozi lase in se naslonil nanjo. V takem položaju je ostal nekaj minut, nato pa končno vstal. Oblekel si je trenirko in kratko majico. Pojedel je zajtrk in se odpravil na jutranji tek.
Stekel je po stopnicah na svež jutranji zrak. Ozrl se je proti nebu in začel dan z mislijo na sončno in toplo vreme. Sledil je avtom, ki so mimo nega peljali a zmotil ga je siv audi, ki je vozil z prekomerno hitrostjo. Chad je z prezirom sledil avtu dokler ni zavil v ovinek. Ni maral ljudi, ki so se važili s svojimi jeklenimi konjički in vozili prehitro, kar največkrat povzroči prometno nesrečo. Iz misli, ga je zbudil zvok avtomobilske hupe in Chad se je hitro pognal čez prehod za pešce. Sledil je cesti, ki je vodila do plaže in začel teči. Med tem, ko je tekal je opazoval morje in njegove valove, ki so pljuskali ob skale. Vdihnil je svež zrak in vonj po morju, ga je spominjal na Miami. Morje ga vedno pomiri in mu daje občutek neskončnosti. Chad je vedno med prepiri svojih staršev odšel na plažo in opazoval morje. Zato pa ima tako strast do vodnih športov, saj mu je bilo morje vedno 'najboljši prijatelj'. Plaža se je končala z skalami in vmesno potko, ki je vodila do gozda. Poleg morja je Chad oboževal gozd in travnike, kjer je lahko v miru razmišljal o vsem. Chad se je vstavil in na deblu zagledal sedeti rjavolaso dekle. Najprej je le opazoval, kako bere, nato pa se le odpravil do dekleta. "živjo! upam, da ne motim. Ravno sem tekel in te zagledal, tukaj. Lahko prisedem?" je vprašal Chad in opazoval mladenko, ko je dvignila pogled. Presenetile so ga njene oči obrobljene s črno barvo. Po nekaj sekundah osuplosti se je končno predstavil "Chad Johnson" je rekel in se nasmehnil.

Welique je uživala v branju, pa ne samo zaradi dobre zgodbe, ki jo je ponavadi kar potegnila vase, temveč tudi zaradi tega, ker je pri tem pozabila na vso dogajanje okoli sebe. Tako kot sedaj. Bila je tako zatopljena v knjigo, da ni opazila, da se ji prek jase nekdo približuje. Iz transa jo je zbudil šele neznan moški glas.
Welique se je zdrznila, pri tem pa sunkovito dvignila glavo in se presenečeno zazrla v fanta, ki je stal le nekaj korakov stran od nje. Nekaj sekund je osuplo strmela vanj, nato pa odkimala. "Ne motiš. Je pa res, da si me za hip popolnoma prestrašil." Njena usta so se pri teh besedah razlegla v polovičen nasmeh. "Sicer pa lahko prisedeš, če želiš," je še dodala z rahlo zamudo, potem pa na hitro ošinila številko strani na zgornjem robu knjige in jo zaprla. Odložila jo je na tla poleg sebe, nato pa svoj pogled zopet uprla v fanta, ki je v tistem znova spregovoril. Njegove naslednje besede so jo prav tako presenetile kot njegov nenavadni prihod.
"Johnson?" je ponovila in pri tem znova osuplo zazijala vanj. "Torej si z Ianom v sorodu?" Dvignila je obrvi in ko je fant prikimal, je zmajala z glavo. "Kako majhen je svet." Nasmehnila se je. "Sicer pa me veseli, Chad. Jaz sem Welique. Welique Terras." Ponudila mu je roko, da sta se rokovala, nato pa mu s pogledom sledila, ko se je usedel zraven nje. "Lep dan, kajne? Čisto po mojem okusu." Za hip se je zazrla v nebo, pri tem pa ji je prek obraza znova šinil nasmešek. "Sicer pa," je nadaljevala, ko je njen pogled zopet obstal na njemu, "pogosto hodiš teči tako zgodaj zjutraj?"

Chad se je prijazno nasmehnil in dejal "oprosti, nisem te hotel prestrašiti" in se vsedel zraven. "Ja, Ian je moj brat. Izgleda, da ga pozna veliko ljudi saj kogarkoli spoznam me poznajo po bratu" je rekel, ko je Welique presenečeno izgovorila njegov priimek. Chad je vzrl nebo, ko je sogovornica omenila lepo vreme. "Ja, skoraj nenavadno za ta čas." se je strinjal z njo. Medtem, ko je zrl v nebo mu je na misel prišla ideja, da gre danes na igrišče. Chad je športen tip človeka. Njegov dan ni popolen, če ne izloči vse energije, ki jo nabira čez dan. Zato gre ali na igrišče, zjutraj ali zvečer na tek. Iz misli, ga je zbudila Welique in zopet so ga presenetile njene oči. Odvrnil je pogled in ji odgovoril na vprašanje "če ne grem zjutraj grem zvečer. Drugače pa ja, ponavadi tako zgodaj zjutraj ali pa še prej, ker imam službo." je obrazložil in pokimal. "Kaj pa ti? mislim greš vedno na jutranje seanse s knjigo?" jo je vprašal, saj se mu je nekaj takega zdelo zelo nenavadno. Ošinil je knjigo na drugi strani, a ker ni videl naslova je pogled odvrnil in ga preusmeril na sogovornico. Naslov knjige ga je begal in ni si mogel pomagati, saj se mu je zdela znana. "Kako je naslov knjige? Platnica mi je nenavadno znana" je vprašal in se posvetil odgovoru, na katerega je postavil vprašanje.

"Ah, saj je vredu," je Welique zamahnila z roko, "saj vem, da me nisi. Pravzaprav sem čisto sama kriva ko pa se takole zatopim v knjigo, da popolnoma pozabim na dogajanje okoli sebe." Nasmehnila se je, nato pa prisluhnila Chadu. Medtem ko je govoril, je opazovala njegov obraz, čigave poteze so bile na nek način zelo podobne njegovemu bratu, a hkrati tudi zanimive.
"Ah, se ti da vstajati tako zgodaj," je rekla, ko je obmolknil. "Meni se ne bi dalo. Sama namreč bolj spadam v tisto skupino ljudi, ki radi dolgo spijo. Je pa res, da lahko vstanem precej zgodaj, če je to potrebno. Kot na primer za v službo." Naredila je kratek premor. "Sicer pa izgleda, da je vaša familija res nekam močno nagnjena k športu," je nazadnje dodala in se pri tem nasmehnila. "Mislim, pri vas ste najbrž vsi sami športniki." S kotičkom očesa je šinila proti Chadu kot bi hotela videti kako se bo odzval na te besede, nato pa zopet premolknila in se zazrla navzgor v krošnjo drevesa, skozi katero se je sedaj prebilo nekaj žarov dopoldanskega sonca in ju osvetlilo.
Tišino, ki je medtem za nekaj hipov padla med njiju, je prekinil Chad s svojim vprašanjem. "Jutranje seanse?" je ponovila kot v odmev, trenutek zatem pa se je iz njenih ust razlegel smeh. "Ne. Pravzaprav sem se danes po 'nesreči' zbudila nekoliko prezgodaj in ker nisem doma imela nič pametnega za početi, sem se odločila, da grem malo ven." Skomignila je. "In seboj sem vzela še to knjigo, pa čeprav sprva nisem imela namena brati. Ampak nekako sem slutila, da mi bo prav prišla." Nasmehnila se je, ob njegovem slednjem vprašanju pa je knjigo vzela v roke in jo obrnila na naslovno stran. "Prevzetnost in pristranost," je odvrnila ter se pri tem za kratek hip zrla v naslov knjige, ki se je nahajal na zgornjem delu platnice. Nato se je znova obrnila k njemu. "Si jo že bral? Zelo dobra knjiga je."