Sprehajalne steze

Chris se je ozrl naokrog. "Da, tukaj je res lepo." je priznal, potem pa se namuznil. "Odvisno koga vprašam? Prav, pa vprašam tebe." je povedal in se ob tem na široko nasmejal. Potem je skomignil z rameni. "V Franciji? Igral sem v bendu, ukvarjal sem se tud is športom in šolo." je povedal na kratko in se namuznil.

Demi se je nasmehnila in odgovorila" am....no...." je Demi jeclala. " no, nisem še imela fanta" je rekla in pogledala v tla ter pokimala. " no precej malo fantov poznam " je dodala in hitreje stekla naprej. Demi se je pohecala in rekla " ulovime" in hitro stekla naprej, da je ne bi še kaj vprašal o fantih. Demi je tekla in Chris jo je že dohiteval.

Chris je opazil, da je Demi neprijetno govoriti o tem, zato jo je pustil pri miru. "Hej!" je zaklical in se v smehu pognal za njo. Moral je priznati, da kar dobro teče, a on se je s tekom ukvarjal že več let, zato jo je z lahkoto ujel. Zasmejal se je in se počasi ustavil. Pritekla sta do nekakšne jase in pokazal je proti njej. "Si greva odpočiti?" je vprašal, in ne da bi počakal na odgovor, stekel tja in se ulegel v mehek mah. Ozrl se je v nebo in počakal na Demi.

Demi so vedno vsi govorili, da hitro teče, ampak nasproti Chrisu teče počasi. " waw, si pa hiter" je rekla in se smehljala. " ja, tukaj prodajajo vodo" je rekla in pokazala na majhno trgovinico 30 metrov naprej. " tam me že poznajo, sem redna gosta" je rekla in se nasmehnila.

"Vodo?" je ponovil in se nasmehnil. "Si žejna?" Iz torbe, ki jo je imel pri sebi, potegnil dve steklenici vode. In eno podal Demi. Na mehkem mahu se je usedel in pomignil Demi, naj se mu pridruži. Odprl je svojo steklenico in naredil nekaj požirkov.

Demi se mu ej nasmehnila. " ti, pa imaš vse sabo. " je rekla in povesila glavo. Prijela je plastenko in spila nekaj požirkov. Vsedla se je poleg Chrisa v mah. " no povej mi kaj o sebi" je rekla in se obrnila proti njemu. Medtem ko je čakala, da Chris kaj reče je gledala v nebo. Še nekrat se je obrnila proti Chrisu in zapihal je lahek vetrič. " no..." je rekla Demi in ga izzvala, da pove.

"Rada bi slišala kaj o meni?" je ponovil Chris, se nasmehnil in se ulegel na hrbet. "Nenavaden osemnajstletnik, bi rekel na kratko." Nasmehnil se je. "Ampak jaz nisem tako važen. Kaj pa ti? Povej mi kaj o sebi." je rekel in se zazrl proti njej.

Demi se je nasmehnila in se zamislila. " no...torej...kot že veš sem stara 17 let, živim v Gleenleyu, rada se smejim" je rekla in se zasmejala. " am....ne vem....kaj te pa zanima?" ga je vprašala in se nasmehnila. Demi se je vlegla v mah in čakala na odgovor.

Chris se je zasmejal. "Bilo bi smešno, če bi rekel vse, kajneda?" se je namuznil in se zazrl v nebo. Zamislil se je in za trenutek obmolknil, potem pa se namuznil. "Kaj imaš rada in česa ne maraš?" je naposled padlo vprašanje. Chris jo je na hitro pogledal, potem pa pogled spet preusmeril na nebo.

Demi je gledala v modro nebo brez oblačka. " kaj maram in kaj ne maram?2 je Demi še enkrat ponovila vprašanje. " ok, am....rada imam živali, filme, nakupovanje, kino" je naštevala Demi. " no kaj ne maram...je pa...hinavcev, sovraštva, graha" je rekla in se zasmejala. " kaj imaš pa ti rad oziroma nimaš?" je vprašala Demi in ga za sekundo pogledala.

"Greha? Zanimivo..." Se je namuznil Chris, potem pa skomignil z rameni in pogled svojih osupljivih modrih oči za trenutek zadržal na njenih, rjavih. "Rad imam športe, iskrene ljudi in seveda zabavne ljudi. Rad gledam filme, če so dobri, seveda. Ne maram pa špinače..." Namrščil se je in nadaljeval z nasmehom na ustih. "Prav tako pa ne lažnivcev in ljudi, ki imajo nekaj tujega, pa trdijo, da je njihovo." Ob tem se je spomnil na band, ki jim je kradel pesmi. Namrščil se je, potem pa sprotil pogled in se zazrl v Demi. In nevede se mu je na obrazu pojavil nasmešek.

Demi se je začudila. " zakaj, pa nisi tega že prej povedal?" ga je z nasmehom vprašala Demi. Demi ga je gledala v njegove velike modre oči. " torej bova še kaj tekla ali ne" je prekinila tišino Demi.

Chris se je nasmehnil. Ujel je pogled njenih temnih oči in se nasmehnil. "Seveda. Itak tečem vsako jutro, lahko se mi pridružiš." je povedal in se ob tem bežno nasmehnil. Potem se je spustil nazaj na hrbet in sledil Demijinemu pogledu v nebo.

Demi se je je zasmejala. " ne, mislila sem na to, da greva počasi naprej, domov" je namignila ter pogledala na uro. "Sarah bi mogla najbrž že kaj pomagat skuhat" je potiho rekla in počakala na Chrisa.

"Aja..." Chris se je počutil zares neumno. Vstal je, vzel svojo torbo in naredil nekaj vaj. Namuznil se je in počakal na Demi. Potem je nekajkrat skočil v zrak in se zasmejal. Potem pa se je ozrl proti poti. "Torej morava zdaj... Tjale?" je vprašal in se namuznil.

Demi se je nasmehnila. " no jaz za v Gleenley grem na desno, ti....pa ne vem" ej rekla in stekla na desno ter počakala, da vidi kam gre Chris.

Chris je skomignil z rameni. "Desno. Nekam bom pa že prišel." Zasmejal se je in stekel za Demi. Med tekom si je nalahno odprl jakno, pravzaprav jopo, ki jo je imel na sebi, saj mu je postalo vroče. Kmalu je dohitel Demi in skupaj sta stekla.

Demi in Chris sta prišla do mesta. " no, tukaj je že bolj hrupno" je rekla in pokimala. Prišla je do svoje ulice. " torej, tukaj jaz živim. Banks familija" je rekla, pokazala na hišo in se nasmehnila. Nastala je tišina, ki jo je prekinila Demi. " am...ok. Lepo te je bilo spoznat. Čaw! " je rekla in pomahala ter odšla počasi do stopnic.

***

Spet je bil eden izmed tistih lepih, toplih januarskih dni, ki jih je Elisabeth tako zelo oboževala. Pravzaprav še sama ni vedela zakaj. Morda je bil vzrok temu sonce, ki se je po dolgem času prikazalo izza oblakov, ali pa sneg, ki je pod vplivom žgočih sončnih žarkov počasi začenjal kopneti. Ali pa je bil preprosto eden tistih dni, ko se je Elisabeth že zbudila nadvse dobre volje. Ampak navsezadnje, kako se ne bi? Ob soncu, ki jo je zbudilo, to ni bilo nič presenetljivega.
Počasi je vstala in se lenobno pretegnila. Na široko se je nasmehnila svoji podobi v ogledalu. Spala je v nekoliko razvlečeni majici bledo zelene barve, ki je zdaj zmečkana pristala na tleh, ko se je Elisabeth oblačila. Vzela si je čas, oblekla pa je ozke kavbojke bledo modre barve ter mehak, roza pulover, ki je poudaril njene temne oči. Počasi je skozi tiho hišo odšla v kuhinjo in si pripravila vročo čokolado, potem pa se je odločila, da bo odšla na sprehod. Bil je prelep dan, da bi ga porabila v hiši.
Ko jo je zajel mrzel zrak, se je še bolj na široko nasmehnila in zavila proti gozdu. Počasi je hodila po sprehajalnih stezah in se povsem izgubila v svojih mislih. Veter ji je nežno kodral njene že tako skodrane rjave lase, potem pa se je kar naenkrat znašla na tleh.
Presenečeno je dvignila pogled in pred seboj opazila moškega, najbrž nekoliko starejšega od sebe. Izgledal je ravno tako presnečeno kot ona. Hitro se je pobrala na noge in se mu opravičujoče nasmehnila. "Oprosti, najbrž je bila moja krivda. Nekoliko sem se zamislila." Rahlo je zardela, potem pa se zazrla v moškega. "Sicer pa, jaz sem Elisabeth... Elisabeth Wright."

[ Clark? ]

Clarka je na vse zgodaj zbudilo sonce, ki je komaj vzšlo. Topli sončni žarki so ga božali po obrazu in nikakor ni mogel več spati. Pogledal je na uro, si pomel oči in počasi odgrnil rjuho. Nekaj časa je kar tako negibno sedel in odsotno zrl skozi okno, nazadnje pa ga je sonce le spravilo s postelje. Stopil je k omari in se oblekel v čista oblačila, nato pa se odpravil na zajtrk v spodnje nadstropje. Medtem, ko je jedel kosmiče, je razmišljal kje bi lahko preživel ta sončen dan. Niti pod razno ne bi ostal v hiši, saj ni eden izmed tistih ljudi, ki vse dneve preživijo med štirimi stenami. Sam je oboževal svež zrak in nasploh samo naravo. Pospravil je za seboj in se skozi vrata jedilnice odpravil v hodnik, da bi se obul.
Ni bil vajen take tišine, ki je ta hip vladala v hiši, a glede na zgodnjo uro je bilo to popolnoma normalno. Na listek je nakracal nekaj besed in ga pustil na mizi v dnevni sobi. Vedno je imel navado svojim sostanovalcem povedati kam gre, da vejo kje ga lahko dobijo, če bi ga slučajno potrebovali.
Kot vedno, tudi danes ni bil nikamor posebej namenjen, pač pa se je
prepustil svojim nogam, da so ga odnesle kamorkoli. Tokrat je zavil proti gozdu in bil tako zaposlen s svojimi mislimi, da ni gledal kam in kje hodi. Naenkrat se je znašel na tleh. Misli so zbledele in šele takrat je bil spet popolnoma prisoten. Kot bi ga polil s škafom vode. Počasi se je pobral na noge in se zazrl v dekle pred njim.
»Jaz tudi,« je kratko odgovoril na njeno opravičilo in si umazane roke obrisal v hlače.
»Elisabeth,« je ponovil. »Lepo ime. Jaz sem pa Clark…Smith.« Nasmehnil se je. »Še enkrat oprosti za tisto prej. Res bi mogel biti bolj previden. Je s teboj vse v redu?« Zaskrbljeno jo je premeril od glave do peta. »Sicer pa…kaj te je prineslo sem?«

Še enkrat si jo je podrobneje ogledal, da bi preveril, če je z njo res vse v redu. Hlače je imela sicer malo umazane, a bila je cela. To je bilo važno. Nasmehnil se je in prikimal njenemu odgovoru. »Sam sem tukaj iz enakega razloga. Lepe dneve je treba izkoristiti nekje zunaj in ne v prostorih. Sicer nikoli ne rad vstajam tako zgodaj, a me je danes sonce prav zvabilo iz postelje.« Zasmejal se je, nato pa pogled usmeril v novo znanko, ki je hodila poleg njega. Odprl usta, da bi jo nekaj vprašal, a ga je prehitela. »Hej, misli mi bereš,« se je narejeno pritožil in mimogrede lahkotno brcnil kamen, ki mu je bil v napoto. »Živim ne daleč od tod…v Gleneely-ju.« Naredil je nekaj sekundni premor. »Ravno sem se spraševal kje pa ti stanuješ. Saj veš..ponavadi po priimku takoj vem iz katerega mesta kdo prihaja. Ampak tvoj..Wright..« Pomislil je. »Hm..priznati moram, da zares ne vem.« Radovedno se je zazrl vanjo. »Koliko časa si že tu? Nekaj mi pravi, da nisi iz tukaj. Imaš mogoče tu kakšne sorodnike, za katere jaz še ne vem?« Nenadoma je zapihal močan veter in Clark si je zadrgo bunde potegnil še višje. Nekaj časa sta hodila v tišini, nato pa je le to spet prekinil Clark. »In..si že spoznala kaj ljudi, razen mene?« Mogoče je bil res spet nekoliko preveč radoveden, a kaj, ko ga je zanimalo vse o novemu dekletu.

»Ja, pravzaprav me je res,« je prikimal Clark, ko je Elisabeth še enkrat ponovila njegove že izrečene besede. Zaslišal se je smeh. »Kaj?« je nedolžno vprašal. »Mene pa ni..« je nato odkimal njenim besedam. »Rabil sem kar nekaj časa, da sem se popolnoma zbudil…Pa se vseeno nisem, vse dokler nisem treščil vate.« Zasmejal se je. Čeprav je bilo to mišljeno kot šala, je bilo tudi kanček resnice.
»Jasnovidna? Res?« Za sekundo je pomislil, da bi bilo to lahko res, a se je hip zatem premislil. »Škoda,« je žalostno zavzdihnil, pri čem se je jasno opazilo, da tega ni mislil resno. »Mogoče bi mi kdaj prav prišlo.« Na široko se je nasmehnil.
»Tudi ti si iz Gleenely-a?« je vprašal in pri tem ni mogel skriti svojega presenečenja. Od sramu je povesil pogled in bil nenadoma zelo zaposlen s kamenjem, ki ga je kot žogo brcal po stezi. Počutil se je prav bedasto. Kako se ne bi, če pa Elisabeth živi v istem mestu, pa za to sploh ni vedel. Mogoče sta še soseda ali kaj podobnega. »Bonnie..hm..ne poznam je..še,« je z nekoliko z zamudo dodal, pri tem pa pogleda še vedno ni odvrnil s kamenja, ki ga je v tem trenutku tako zanimal. Nastala je tišina, ki je trajala kar dolgo minuto. »Oprosti, ker sem za svetom, a sem se ravnokar vrnil s Pariza, tako da še nisem z vsem na tekočem,« je nato posegel z opravičilom, da bi se le-ta končala.
Kamen mu v trenutku, ko je nova znanka spregovorila, ni bil več pomemben. Vsekakor ni mogel preslišati grenkobe, ki je spremljala njen glas. Zazrl se je vanjo in rahlo privzdignil obrvi. »Ti tukaj ni všeč?« je dvomeče vprašal. Prezrl je njen nasmeh, ki tokrat vsekakor ni bil videti iskren in potrpežljivo čakal na pojasnilo.
»Verjamem. V petih dneh je to skoraj nemogoče..« je prikimal na njen slednji odgovor. »No, ja..od nekdaj ravno ne..ampak kar že veliko časa, ja.« Zamislil se je. Kako hitro tu tečejo leta. Na to se ni nikoli preveč oziral, vendar se mu je v tem trenutku zazdelo, da je tu že celo večnost. In že leta ni videl domačih, ki so še vedno živeli v New Jerseyu, njegovem rojstnem kraju. Spomnil se je, da je o tem nedolgo nazaj že razmišljal. Pravzaprav je bilo to takrat, ko se je zadnjič pogovarjal z Ashley, preden je šel v Pariz. Saj res..kje je Ashley? Mogoče še vedno tam, v New Jerseyu. Doma. Zavzdihnil je.
Iz neznanega razloga je nenadoma pristal na trdna tla, nazaj v realnost. Spet tišina. Glavo je obrnil proti Elisabeth in opazil, da je bila tudi ona zamišljena. Čeprav bi jo najraje pustil kar takole, izgubljeno v mislih, ki so bile - sodeč po nasmehu na obrazu – čudovite, se je vseeno odločil, da jo zmoti.
»Oprosti, ker motim, a zanima me… s kje pravzaprav prihajaš?« Čakal je. »Pomislil sem...no, glede tvojega naglasa, sem te uvrstil nekam v Anglijo. Imam mogoče prav?«