Košarkarsko igrišče

***

Clark in Kiara sta se zjutraj odpravila na košarkarsko igrišče. "Vse prazno..," je ugotavljal Clark, ko sta prišla na igrišče in si ga ogledoval. "Ponavadi je bilo tu več ljudi." Že dolgo časa je minilo, od kar je bil nazadnje tukaj. Odšla sta do prvega koša in Clark je vrgel na koš. Zadel je in nato podal žogo Kiari, ki mu je bila nasproti.

"Ja" se je strinjala Kiara. "Ampak zdaj zgleda ni več popularno" se je namuznila. Kiara je ujela žogo in vrgla na koš.. ni ji uspelo.. "prvič mi nikoli ne uspe" se je nasmehnila. Podala mu je žogo.

"Ja, mogoče imaš prav," se je strinjal Clark in nato ujel žogo, ki mu je podala Kiara. "Ja..sej tudi meni ponavadi ne..amapak zdaj mi pa je," je rekel in se nasmehnil. Vrgel je na koš in žoga se je odbila od roba koša. padla je na tla in Clark jo je šel pobrat. "No ja..mi pa sedaj ni uspelo," je rekel in vrgel žogo proti Kiari.

Kiara se je nasmehnila in nato že ujela Clarkovo žogo. Spet je poskušala in žoga je šla v koš. "no sicer je to že dosežek" se je zasmejala. "ponavadi mi ne uspe tako hitro" je rekla in se zasmejala, podala mu je nazaj.. "si za eno akcijo?" se je zasmejala. "pejva malo bolj proč pa si podajajva, pa probi ti zadet koš k ti bom zadnič podala med tekom" je rekla in mu pokazala kako bi šla..

"Ja, prav," je pokimal Clark in opazoval Kiarin primer. "Dobro, razumem," je nato rekel in se nasmehnil. Začela sta si podajti, kot je pokazala Kiara. Ko je Clark ulovil žogo, jo vrgel proti košu. Žoga se je najprej vrtela po robu koša, nazadnje pa le padla v koš. "Uau..Za las je šlo," se je zasmejal Clark in nato podal žogo Kiari.

Kiara je opazovala njegove zadnje korake in nato met. "pojdi not" je zakričala in nazadnje je le padla v koš.. Kiara se je zasmejala. "pa je res šlo za las" je rekla in ulovila žogo.. "naj ti povem, da se hitro naveličam igre v dveh" je rekla in se pognala proti košu ter zabila.

"Ja..jaz tudi," je rekel Clark in opazoval Kiaro, ki je ravno metala na koš. "Dober zadetek," jo je pohvalil in se nasmehnil. "Kaj bova počela sedaj? Se greva še enkrat tisto, kar si prej pokazala, ali se greva kaj drugega??" jo je vprašal in nato ulovil žogo, ki mu je podala Kiara. "Recimo..raketo?" je predlagal in vrgel na koš. "No, ja..čeprav sva le dva. Imaš ti kakšen boljši predlog?"

Kiara se je zasmejala. "nič posebnega" in skomignila z rameni. "Dajva kaj drugega.." je rekla in premišljala. "Raketo? jp, lahko" se je zagnala na igrišče. Postavila se je na prvo črto. Vrgla je in zadela. Podala je Clarku.

Tudi Clark se je postavil za prvo črto in metal na koš. Tudi on, kot Kiara je zadel in šel na drugo črto, zraven Kiare. Podal ji je žogo in se nasmehnil.

((napisala sm da nism zadela zto k če bi bi mela še naprej žogo na drugi črti in tko naprej, dokler ne bi falila.. ampak sej ni važno))
Kiara je ujela žogo. Posusila je zadeti, a žoga ni hotela v koš. Šla je ponjo in jo podala Clarku.

((aja ups. sorry ))

Clark je ulovil žogo, ki mu je podala Kiara in vrel proti košu. Žoga se je odbila ob roba koša in padla na tla. Clark jo je šel pobrat in nato vrgel Kiari.

(nč.. ))
Kiara je ujela žogo in spet poskusila. Tokrat ji je uspelo in odšla je na naslednjo črto. Poskušala je še enkrat a je obstala na mestu.. "na!" je rekla in podala Clarku.

Clark je ulovil žogo in vrgel na koš. Uspelo mu je in odšel k naslednji črti. Spet je vrgel na koš in zadel. Nasmehnil se je in šel k naslednji črti. Vrgel je na koš, a tokrat mu ni uspelo. Vrgel je žogo Kiari.

Kiara je ujela žogo in že hotela vreči na koš a ji je mušica priletela v oko in zaklela je. Izbezala jo je ven in se nato opravičila ter znova poskušala. Pogled se ji je kar malo meglil in postavila se je na črto ter vrgla. Žoga se je odbila od table in zadela koš. Odšla je h Clarku. Zdaj je spet vrgla in žoga se je za las izmuznila ter padla na tla. Žogo je podala Clarku.

*********************
Po dolgem času , se je Ashley upogumila in se odpravila na košarkaško igrišče. Spominjala se je časov , kadar je doma v New Jersey-u igrala vsak dan košarko z mlajšim bratom. Kadar je na to pomislila jo je vedno žalostila , saj pogreša družino... Sedla je na tribuno , kjer je odložila ključe in mobilnik. Žalostno je gledala v tla in si zaželela objema brata. Imela ga je zelo rada , saj je z njim preživela največ časa v življenju. Vsa družina ji je pomenila veliko , sedaj pa je bilo še hujše , ko niso imeli niti kontakta preko telefonov... Odločila se je da bo poklicala domov , dokler ni začutila občutek opazovalnosti.Videla je senco zraven nje , ob njo se je vsedel/la...

Ian se je nekega zimskega popoldneva sprehajal po igriščih in tako prečkal tudi košarkarsko igrišče, ki je v teh dneh pogosto samevalo. Nekako si je želel, da bi komunala oz. kdorkoli odstranili zapadli sneg iz asfalta in bi tako lahko igral košarko. Ko je prišel do koša, se je s hrbtom in z levim stopalom naslonil na drog ter prekrižal roke na prsih. Njegovi spomini so odtavali nekaj mesecev nazaj, ko so s prijatelji igrali med njimi zelo priljubljeno igro. Bilo je toplo, pravo nasprotje tega dne. Vrnil se je nazaj v realnost in pogledal v nebo. Da, pravo nasprotje. Naokoli se je vila megla in iz neba so padale majhne snežinke ter se počasi vsedale na že zapadli sneg. Nato je njegov pogled pritegnilo dekle, ki je vstopilo na igrišče. Ian jo je nekaj časa opazoval, vendar očitno tega ni opazila. S pogledom je spremljal njene korake do tribune, kamor je sedla in nato zamišljeno gledala v tla. Ian je ugotovil, da pravzaprav tega dekleta še nikjer ni videl, poleg tega pa se mu je zdela nekam osamljena, kar ni bilo značilno za vzdušje prihajajočih prazničnih dni. Z nogo se je odrinil od droga in šel na tribuno. "Hej," je rekel, ko je prišel do nje, pri tem pa obrisal sedež poleg, da se je lahko vsedel. "Je kaj narobe?"

Ashley se je zazrla in pogledala desno kjer je videla Iana o katerem je govorila Melani in ga je videla na zabavi od Sarah.Ko jo je nagovoril je dodala "Hey! Ne vse je v redu ..." je sramežljivo dodala. Gledala je v zrak in ni vedela kaj naj reče "In ... pogrešaš kaj košarko? Zdaj ko je zima in to.." je z zanimanjem gledala v njega.Pravzaprav ga ni dobro poznala. Na glavi si je popravila kapo in ponovno povedala " Še malo pa božič ... se že kaj veseliš?" je povprašala Ashley in gledala je v njega.

"Ni videti," je z rahlim nasmeškom rekel Ian, se s komolcama naslonil na kolena in sklenil roke. "Sicer ti ni treba povedati, kaj te muči, če tega ne želiš. Nisem tak, da se vsiljujem v zasebnost drugih. Vendar včasih malo pomaga, če se nekomu izpoveš," je skomignil in se zazrl v tla ob Ashlinem vprašanju pa je zopet dvignil pogled. "Ja, kar zelo pogrešam košarko. Pravzaprav pogrešam skoraj vse športe, ki se jih ponavadi igra zunaj. Vendar kaj češ. Zima je pač zima in ob enem imaš v tem letnem času več časa posvetiti drugim, dvoranskim športom. Sicer pa, da, lahko bi rekel, da se božiča že veselim. Pa ti?" Pogled je usmeril v sogovorko in v tistem se je spomnil, da je to dekle že nekje srečal. "Sva se midva mogoče prej že kje videla?" je rekel in se vprašujoče zazrl v njo.

"Nič posebniga ni...družino bi rada videla,ker je že od 14 leta nisem videla... zdaj sta moja mlajša sestra in brat sigurno že postala velika...Zdaj še grem študirat kmalu , in takrat bom tako obremenjena , da jih nikoli več ne bom videla..." je z težkim obrazom pripovedovala Ashley."Ne želim ti biti v napoto ..." je nato dodala."Oh , ja božič , praznik ki ti uresniči vse želje...no upam , da se bodo moje tudi." je sumljivo povedala.Ko je pogledala levo je dodala
" Jaz sem bila z teboj in Sarah na nogometnem igrišču!" se je spomnila znanega obraza in dodala "Ti že študiraš?".

Ian je sočutno prikimal. "Vem, kako ti je. Jaz sem s 15 leti odšel od doma in od takrat nisem več videl mojih staršev. Ampak, ne obremenjuj se preveč s tem, prav?" je rekel in svojo roko položil na Ashleyino ramo ter se ji zazrl v oči. "Razumem, da te daje domotožje, vendar namesto da obupuješ nad tem, se raje tolaži z mislijo, da jih boš kmalu spet videla. Jaz verjamem v to in vem da jih boš. Sicer pa, zakaj si ne vzameš kakšen teden počitnic in jih greš res obiskat? Sedaj za praznike bi bil to res primeren čas..Da se vsi skupaj zopet zberete, se ti en zdi?" je dodal, nato pa se naslonil na stol in prekrižal nogo. "Koliko časa pa pravzaprav že živiš tukaj? In ne," je hitro odkimal Ian, "nisi mi v napoto. Res ne." Nato se je ob Ashleyinem odgovoru spomnil, kje sta se onadva pravzaprav že srečala. "Saj res! Sem vedel, da sem te že nekje videl," se je nasmehnil, nato pa odkimal. "Ne, študij sem pravzaprav že končal. Sedaj delam kot prodajalec v trgovini - zlatarni. Sicer pa, že razmišljaš kam boš ti šla naprej? Oziroma, kaj boš po poklicu?"