RPG Zlatarna

"Hvala," se je nasmehnil Ian. "Se strinjam. Izdelovalec je res pravi mojster. Na žalost pa jih je iz dneva v dan zmeraj bolj malo. Mislim tistih, ki res znajo perfektno izdelovati stvari iz srebra in zlata. Dandanes lahko odpre zlatarno čisto vsak, oprosti izrazu, kmet, vendar njegovi izdelki še zdaleč niso tako cenjeni kot izdelki mojstrov, ki se s tem ukvarjajo že celo življenje in v delo uložijo ves čas in trud. In taki izdelki so najbolj spoštovani. Ne pa od tistih kmetov, ki na hitro nekaj spackajo skupaj in prešpricajo z zlatim in srebrnim šprejem, da izgleda kot pravo zlato in srebro," je Ian zmajal z glavo, nato pa iz predala vzel kip dlani in ga položil na pult. "Tukaj si lahko ogledaš tudi prstane, če želiš."

"Ja, to imaš prav," je resno prikimala Welique. "Na žalost je iz dneva v dan več špekulantov.." Nekaj časa sta bila tiho in Welique si je ogledovala prstane, ki jih je Ian položil na pult. "Vendar kaj češ. To je sedaj stvar vsakdanjika in mi, na žalost, ne moremo glede tega nič ukrenit. Le sprijaznit se je treba in it naprej. Sicer pa, tudi ti prstani so čudoviti. Imaš tudi kaj uhanov?"

"Ja, se strinjam s tabo. Le kam gre ta svet," je odgovoril Ian nato pa iz predala potegnil škatlo uhanov. "Seveda jih imam. Sicer je tukaj bolj malo, kot vidiš. Uhanov sem danes največ prodal in vsi želijo kupiti diamantne uhani in dimamantne metulje. Vendar jih tukaj v tej škatli ni več. Počakaj, grem iskati nove." Obrnil se je in odkorakal v shrambo na oddelek uhanov. Tam je poiskal škatlo diamantnih uhanov in metuljev in ven vzel nekaj parov, nato pa se vrnil nazaj k pultu. "No, tukaj so," je rekel Welique in jih položil v škatlo. "Kakšni se ti zdijo?"

"Ja, le kam. Dobro, bom počakala tukaj," je prikimala Welique Ianu in si začela ogledovati uhane na pultu. V roko je vzela srebrni uhan z modrim dimantom in se prek ramena ozrla za ogledalom. Zagledala ga je v kotu prostorna in hitro je odšla do njega ter uhan prislonila na levo uho. "Waw, pa se mi bi lepo podal k moji turkizni obleki," je potiho zamrmrala, nato pa se vrnila nazaj k pultu in uhan položila v škatlo. Ravno takrat pa se je Ian vrnil z nekaj pari drugih uhanov in jih položil na pult. "Waw, ti uhani so pa čudoviti!" je odgovorila na Ianovo vprašanje in presenečeno zijala vanje. "Tako čudivitih uhanov nisem še svoj živ dan videla." V roko je prijela uhan z diamantnim metuljem in zopet odšla do ogledala. "Prečudovit je. Mislem, da se ne bom morala upreti temu, da bi ga kupila," je še dodala in se zasmejala. "Koliko lepih stavri imaš tukaj. Človek bi lahko tu preživel cel dan in gledal te čudovite diamante v veržicah, zapestnicah, prstanih in uhanih."

"No saj ga lahko kupiš, zakaj pa ne?" je rekel Ian in se nasmehnil. "Ja, res je..Lepe stvari so tukaj. Vendar, če jih kar naprej gledaš, ti potem niso več tako zanimive in lepe, ker se navadiš na njihovo..kako bi rekel..lepoto. Torej, kaj sedaj? Boš kupila ta par uhanov ali si boš najprej ogledala še zapestnice?" je vprašal Ian Welique in ne da bi počakal na odgovor, je iz predala izvlekel škatlo zapestnic.

"Oh mislem, da tudi bom," je odgovorila Welique in uhana položila na pult. "Lahko mi kar zaračunaš. Ta par je tako lep, da bi ga težko pustila tukaj. In ni čudno, da jih ljudje množično kupavajo, ko pa so tako lepi. Sicer pa se strinjam s tabo. In ja, lahko mi daš tudi zapestnice. Mogoče se pa bo katera našla, da se ji zopet ne bom mogla upreti in jo bom kupila," se je zasmejala Welique. "Kaj češ, sem pač zahtevni gost."

"Kar oglej si jih," je rekel Ian Welique in škatlo zapestnic položil na pult. "In Welique nisi zahtevni gost. Zakaj naj bi bila? Sicer pa ti uhani stanejo 1100 $. Res so malo dragi, vendar so te cene vredni, verjemi. Drugač pa lahko pospravim ostalo nazaj? Ali boš še kaj od tega še kupila? Uhane verjetno ne več ane?" Prijel je škatlo uhanov in jo spravil nazaj v predal. "Torej, si se že kaj odločila? Te je zamikala že kakšna zapestnica?" je Ian vprašal Welique in se nasmehnil.

"Jah, seveda sem, ko pa ti tukaj težim in moreš zaradi mene te škatle dajati na pult in jih nato pospravljati nazaj," je odgovorila Welique in se zasmejala. Nato je iz denarnice vzela 1100 $ in ga izročila Ianu. "Ja, sej ti verjamem. Ti uhani bi morali biti pomojem vredni še kaj več in ne samo ušivih 1100 $. Sicer pa lahko druge škatle kar pospraviš ja," je prikimala Ianu in si nato začela ogledovati zapestnice. "Waw, ta diamantna zapestnica je lepa. Mogoče pa bom tudi to kupila. Koliko stane?"

Ian je vzel denar, ki mu ga je dala Welique in ga spravil v blagajno, nato pa je uhana položil v vrečko in jo izročil Welique. "Tega sem že vajen, da polagam škatle na pult in jih potem pospravljam nazaj," je rekel in se nasmehnil. "Vsak trgovec mora ugoditi željam stranke. Če ne, potem nima za blagajno kaj početi, kajne?" Pospravil je še preostale pratne in verižice ter se nato obrnil nazaj k Welique. "Ta zapestnica stane 950 $. Jo boš kupila?"

"Hvala. Ja, zopet se strinjam s tabo Ian," je odgovorila Welique in se nasmehnila. "Praviš, da stane 950 $ ? Samo trenutek.." Odprla je denarnico in pobrskala po njej. "Ne, na žalost je ne bom morala kupiti," je rekla in naredila žalostni obraz. "Ostalo mi je samo 100 $. Ampak res bi jo rada imela..Hmm...Bi se jo dalo rezervirati? Ker se bojim, da jo bo do naslednjič, ko bom prišla sem, nekdo kupil.."

"No ja, če nimaš denarja, ni nič hudega. Ja, se da rezervirati. Naj jo rezerviram kar na tvoje ime, kajne?" Obrnil se je proti računalniku, ki ga je imel na drugi strani pulta in vanj nekja vtipkal. "Storjeno," je rekel Ian Welique in se nasmehnil. "Torej do naslednjič, te bo čakala zapestnica tukaj. Ni nujno ali jo prideš iskat ravno jutri ali v roku enega tedna. Lahko jo prevzameš tudi čez nekaj mesecev, če hočeš."

"Ja, kar na moje ime," je prikimala Welique in nato opazovala, kako je Ian spretno nekaj vtipkal na računalnik. "Hvala. Bom prišla čim ko bom lahko po zapestnico. No, sedaj pa grem." Pograbila je vrečko z uhani in se odpravila do vhodnih vrat. "Fajn se mej, čaw čaw." Odprla jih je in zapustila zlatarno.

***
Brooke se je sponila na Ianovo zlatarno v nakupovalnem centru Hollywood. Rojstni dan njene prijateljice Natalie se je hitro bližal in v mislih je imela zapestnico ali uhane. Odprla je vrata zlatarne, ki je bila lepo urejena. Za pultom je videla Iana, ki je nekaj tipkal v računalnik. "hej" ga je pozdravila in se mu nasmehnila "sem ti rekla, da bom prišla" je rekla ter v vitrini zagledala lepe roza uhane. Kot nalašč so bili za Natalie. Malo je še pogledala po vitrini za zapestnice. Všeč ji je bila tista Afriška zapestnica rjave barve. Takih je Brooke imela veliko saj ima take najraje. Stopila je do pulta pri katerem je bil Ian in ga vprašala, če si lahko ogleda tiste roza uhane in rjavo zapetnico.

Ian je kot ponavadi vsal že navsezgodaj zjutraj, saj je moral v trgovini postoriti še marsikaj in to še preden so prispele prve stranke. Ko je zlatarno ob osmi uri le odprl, se je s tem uradno začel tudi njegov novi delavni dan, za katerega pa se je kmalu izkazalo, da bo, kot v zadnjem času, precej naporen. V naslednjih urah je prišlo toliko ljudi, kolikor jih že dolgo ni pomnil, želeli pa so vse mogoče, tako da je moral s škatlami ves čas letali sem ter tja. Na srečo se je promet kasneje vendarle umiril in takó pozno popoldne ni imel skoraj nobene stranke več. Minute so se nenavadno dolgo vlekle in pogled mu je kar naprej uhajal k stenski uri, ki je visela tik ob njem. Ko je nazadnje pogledal na njo, je ta kazala nekaj minut do treh. Torej le še eno uro mora zdržati, nato pa bo lahko odšel domov. Zadnje dni je v službi preživljal pravi pekel in komaj je čakal, da bo praznikov konec. Zavzdihnil je in v roke vzel novi kup naročilnic ter jih začel vtipkavati v računalnik. V tistem so se vrata zopet odprla in Ian je samodejno dvignil pogled. "Hej," je pozdravil Brooke, ki je ravnokar vstopila in se ji nasmehnil. "Res lepo, da si prišla." Obrnil se je nazaj k računalniku in vanj še nekaj vtipkal, nato pa se posvetil Brooke. "Ti lahko karkoli pomagam? Ti samo povej."

Brooke mu je vrnila nasmeh. "Ja, bi lahko dobila tiste roza uhane in afriško zapetnico?" ga je vprašala med tem pa se je prebliževala pultu, ter s prstom pokazala na zapestnico in uhane. Ian je odpiral vitrino "in, imaš veliko strank? med prazniki je najbrž prava gneča" je vprašala Brooke in stopila zraven Iana, ki je vzel uhane. Brooke je še malo pogledala po vitrinah, vendar ji nič ni padlo v oči. Vrnila se je k pultu in počakala na Iana, ki se je vračal z uhani in zapestnico. "Koliko pa stane oboje?" je vprašala Brooke, ter se razgledala po zlatarni. Oči so ji spet pristale na Ianu, ki ji je odgovarjal na vprašanje.

"Seveda," je prikimal Ian in stopil izza pulta k vitrini. Previdno jo je odprl, nato pa iz nje vzel roza uhane in afriško zapestnico. "Oh, ne govori. Imam toliko strank, da se mi skoraj zmeša tu. Danes je bila še posebej prava gneča. Vendar na srečo sedaj skoraj nobenega ni več." Vrnil se je nazaj za pult. "Sicer pa uhani stanejo 250 $, zapestnica pa 290 $." Odložil jih je na pult ter se nato naslonil nanj. "Boš potem to kupila ali želiš pogledati še kaj? V skladišču," z glavo je pomignil nazaj, "imam še polno drugih uhanov in zapestnic. Pravzaprav, kupuješ to za sebe ali..?'" Dvignil je obrv in se vprašujoče zazrl v Brooke.

Brooke je poslušala Iana, ki je govoril od gneče v trgovinah. "Sploh nimaš drago, ravno prav" mu je rekla in se nasmehnila. Pogledala je čez Ianovo ramo, kjer so bila vrata z napisom skladišče. "Ne, ne kupujem zase, za prijateljico...sem ti že povedala? no za prijateljico iz Brightona. Zapestnico pa bi najbrž zase. Takih imam že veliko, vendar ne naveličam se jih" je rekla in se spomnila. Zavihala je rokav in pokzala dve zapestnici. "Vidiš..." mu je rekla ter se nasmehnila. "Ja, mogoče se bo tam kaj našlo še" je rekla Brooke in sledila Ianu v skladišče. Med kratko hojo si je odvihala rokav nato pa pozdignila pogled v Iana.

"Aha," je prikimal Ian, nato pa pogledal Brookini zapestnici. "Lepi sta. Si ju kupila v Brightonu? Sicer pa ja, kar pojdiva v skladišče." Obrnil se je na petah in pomignil Brooke, naj mu sledi. Ko sta vstopila v skladišče, se je Ian najprej stegnil k stikalu in prižgal luč, nato pa se ozrl po prostoru. "Ti pokažem samo zapestnice ali želiš videti še kaj drugega?" je vprašal ter pri tem stopil k prvi polici. Iz nje je vzel rjavo škatlo in jo obrnil proti Brooke. "Tukaj je nekaj zapestnic. Če jih želiš podrobneje pogledat, jih lahko neseš k pultu…" Iz police je vzel še nekaj škatel, nato pa sledil Brooke iz skladišča. "Torej," je rekel, ko je vse odložil na pult, "te so najlepše, kar jih imamo. Vsaj po mojem mnenju." Nasmehnil se je, nato pa tiho opazoval Brooke, ko si je jih ogledovala.

Brooke je pokimala. "Ja, v Brightonu imamo veliko majhnih trgovinic v katerih prodajajo take zapestnice." Mu je rekla in se nasmehnila. Sledila mu je v skladišče kjer je Ian pobiral škatle iz polic. Vrnila sta se nazaj v trgovino. Brooke je ogledovala lepe zapestnice. Brooke je Ianu vrnila nasmeh, nato pa se poglobila v zapestnice. Videla je še tri druge zapestnice, katere se je kar odločila, da jih bo kupila drugič, saj zdaj ni imela vsega denarja pri sebi. Povzdignila je pogled in rekla "to dvoje bom vzela zdaj in, če se da...bi si rezervirala še te tri" mu je rekla Brooke.

Ian je prikimal. "Te tri boš torej rezervirala.." Vzel jih je v roko in v računalnik vtipkal vse potrebne podatke, nato pa se stegnil še za preostali dve. "Domnevam, da so ti zapestnice od vsega nakita najbolj pri srcu," je rekel, medtem ko je čakal na račun. "Imam prav?" Dvignil je obrv, nato pa nadaljeval. "Sicer pa bo vse skupaj stalo okoli 650 $. Zraven je všteta tudi cena rezervacije." Iztrgal je račun in ga položil na pult, nato pa iz spodnjega predala vzel majhno škatlo in dal vanjo zapestnici. "Izvoli." Rahlo se je nasmehnil, nato pa se naslonil na pult. "Torej..kaj boš počela danes?" je vprašal in se radovedno zazrl vanjo.

Brooke je opazovala Iana, kako je v računalnik zapisoval kode zapestnic. "Ja, imaš. Ne vem zakaj vendar jih imam od vsega nakita največ" je odgovorila na vprašanje Brooke. Iz torbice je vzela denarnico in mu podala 700$, ko je Ian povedal ceno. Brooke je vzela račun in ga posprevila v denarnico. "Hvala" mu je rekla Brooke ter vzela škatico z zapestnicama ter ju spravila v vrečko in se prijazno nasmehnila Ianu. "Brez skrbi, bom še dobila kaj za počet" mu je odgovorila nato pa nadaljevala "mogoče bom šla slikat, mogoče bom pa ostala doma in poslušala glasbo" mu je rekla Brooke. "Zakaj?" ga je vprašala in se mu nasmehnila.

Ian je vzel denar, ga dal v blagajno, nato pa Brooke vrnil drobiž. "Kaj pa vem," je nazadnje odgovoril in skomignil z rameni. "Vprašam pač." Rahlo se je nasmehnil, nato pa svoj pogled usmeril proti vratom, skozi katera je ravno vstopila neznana rjavolaska. "Torej," ošinil je uro, ki je kazala pol štirih popoldne, "še pol ure moram biti tukaj, potem pa sem končal za danes. In lahko bi…" Svojega stavka ni dokončal, saj je k pultu pristopilo dekle. Svojo pozornost je preusmeril nanjo in že hotel vprašati, kako lahko pomaga, ko ga je prehitelo. "Seveda ne," je odgovoril na njeno vprašanje in se široko nasmehnil. "V skladišču," z glavo je pomignil nazaj, "imam še polno drugih verižic. Lahko kar prideš z mano.." Preden se je obrnil proti skladišču, je še zadnjič pogledal Brooke. "Se vidiva," je pozdravil, nato pa stopil do skladiščnih vrat in jih odprl. Ozrl se je za dekletom, ki je še vedno stala pri pultu in ji pomignil, naj pride bližje.

"Ian," se je Ian na kratko predstavil, pri tem pa se prijazno nasmehnil. Nato je segel po kljuki in odprl skladiščna vrata ter hip zatem že stopil skoznje. Počakal je, da je vstopilo tudi dekle, nato pa svojo dlan položil na stikalo in odprl luč. "Verižice torej," je zamrmral in se obrnil v drugo stran. Elisabeth je pomignil, naj mu sledi, sam pa se odpravil vzdolž vrste, dokler se ni vstavil pri zadnjih policah. Iz ene izmed njih je vzel prvo rjavo škatlo, vendar jo je že hip zatem pospravil nazaj. Tako je naredil tudi z naslednjimi, dokler ni našel prave. "Tukaj je nekaj verižic," je nazadnje rekel in škatlo podal Elisabeth. "Če ti je katera všeč, jih lahko neseš tudi k pultu. Tam si jih boš lažje ogledala. Pa še bolj svetlo je." Nato se je obrnil nazaj k polici in iz nje vzel še par drugih, ostale pa pospravil nazaj. "Greva nazaj?" je nato vprašal in pri tem dvignil obrv.