mini kavarna

Melani je počasi vstopila za Ianom. Razgledala se je po kavarni in bila ji je všeč. Opazila je tudi nekaj ljudi, ki so se veselo pogovarjali. "meni je vseeno" je odgovorila Melani in se že znašla pred mizo. "ja kar vredu bo" je rekla Melani in si tudi sama slekla bundo, nato se pa vsedla na stol. "hmm..najverjetneje topel sadni čaj, ker bi se mi trenutno prav prilegel. Ti že veš?" je vprašala Melani.

"Mislim, da bom kar sadni čaj," je odgovoril in se naslonil na stol. Radovedno se je zazrl v Melani, ki je začela prepletati prste in se pri tem namuznil. "Torej, kaj še poveš?" je nazadnje vprašal in še kar strmel v njo. Ko je opazil, da ji je zaradi tega postalo nerodno, je pogledal vstran in se nato opravičujoče nasmehnil. Oprosti, če te spravljam v zadrego..Vendar si tako.." - ustavil se je da bi našel primerno besedo - "ljubka. Mislim, izgledaš veliko mlajša za svoja leta. Saj jih imaš 18, če se ne motim?" je nazadnje vprašal in dvignil obrv. V tistem trenutku je k njima pristopila natakarica. "Želite?" Ian se je presedel in se naslonil na mizo. "En sadni čaj, prosim," je naročil natakarici, zatem pa pogledal Melani, da pove svoje.

"saj bom jaz verjetno tudi" je rekla Melani in začela prepletati prste. "hmm..Trenutno ni nič kaj novega. Razen tega, da se je k nam po novem preselila sestrična Lana. In pri tebi je kaj novega?" je vprašala Melani. Tudi ona je nekaj časa gledala v Iana, a raje odmaknila pogled, saj ji je postalo rahlo nerodno in se mu tudi samo rahlo nasmehnila. "Saj ni problema," je rekla Melani. "Ljubka?" je ponovila Melani in začudeno pogledala. "Saj tako zelo pa ja ne zgledam mlajše ali? Ja 18 jih imam" se je nasmehnila Melani. Melani se je zamislila. "meni isto" je odgovorila in se nasmehnila. "Torej dva sadniva čaja? Takoj dobite" je prijazno rekla natakrica in odšla k pultu. Melani je samo prikimala, nato se pa obrnila nazaj k Ianu.

"Lana?" je ponovil Ian, nato pa odkimal. "Ne, pri nas je vse po starem." Nasmehnil se je. Ko je Melani začudeno ponovila njegovo besedo, je rahlo skomignil z rameni in se namuznil. "Nisem vedel, kako bi te drugače opisal. No ja, ne izgledaš ravno veliko mlajša..Jaz bi ti pripisal kakšnih 16, 17 let. Vsekakor ne 18." Naslonil se je na mizo in roke spodvil pod brado. Njegov pogled je švignil na okrašeno smrekco, ki je stala blizu njiju in po drugih okraskih, ki so viseli s stropa. "Imajo pa lepo okrašeno tukaj, kajne?" je nazadnje dejal in pogled zopet usmeril v Melani.

"Ja iz Chicaga je prišla" je rekla Melani. "Ah ljubka pa sigurno nisem. Vsak enkrat doraste. Sicer včasih še sama ne morem verjeti, da sem stara že 18 let," je nadaljevala. Bivala je že 3 leta tukaj in kar ni mogla verjeti kako hitro je minil čas. Tudi Melani je nato pogledala božično smreko in okraske, ki so viseli s stropa. "ja res imajo lepo" je odgovorila Melani. "sicer pa kateri sadež imaš najraje, ko bova že pila sadni čaj?" je vprašala Melani in se zazrla v Iana.

"Kakor hočeš," je rekel Ian in se nasmehnil. "No, ne bom te moril več s tem. Sicer pa imaš prav. Tudi jaz komaj verjamem, da sem že toliko star.." Začel je zmajati z glavo nato pa skomignil z rameni. "Ah, kaj češ. Čas gre res hitro.." Ob Melanijem zadnjem vprašanju je znova skomignil. "Nevem. Mogoče ...jagode," je rekel po razmisleku in nato pogled usmeril v sogovornico. "Pa tebi? Sicer pa, ko sva ravno pri seznamu najljubših stvari..." Za trenutek se je ustavil, nato pa nadaljeval. "Katera je tvoja najljubša barva?" Mogoče se mu je zdelo to vprašanje preveč...otročje, vendar kljub temu je bil mnenja, da je pravzaprav dobro vedeti..Nikoli ne veš, kje in kdaj ti to prav pride.

"Saj 21 let ni niti tako veliko. Saj se nisem zmotila ali?" je rekla Melani. "Kaj res? Jaz imam tudi najrajši jagode," se je nasmehnila Melani. Melani je skomignila z rameni. "Najljubša barva? Hmm.. Roza ali pa turkizna. Pa tebi?" je vprašala Melani. Preden je Ian lahko odgovoril je že z mizi prišla natakarica z dvema sadnima čajema. "Izvolita" je rekla in vsakemu dala skodelico čaja. "Hvala" se je zahvalila Melani, vendar ni vedela, če jo je natakarica slišala, ker je že oddrvela k drugi mizi. Melani se je nato obrnila nazaj k Ianu in si počasi pihala čaj.

"Nope," je odkimal Ian in jo nato presenečeno pogledal. "Res? No, lepo, da imava še eno skupno stvar. Sicer pa je moja naj barva..." V tistem je prišla natakarica in tako ni mogel odgovoriti do konca. Vzravnal se je, da je lahko na mizo položila sadna čaja in se pri tem zahvalil. "Mogoče rjava. Ker je topla," je nezadnje rekel in v roko vzel vrečko sladkorja. Pretresel jo je, jo odprl, nato pa sladkor usul v čaj. V roko je vzel še žličko ter nato dobro premešal. "Mm, ta čaj pa zelo diši.." je rekel in pogledal Melani, ki je pihala v skodelico. "Vendar škoda, ker peče. Bo treba še malo počakati." Nasmehnil se je in pri tem odložil žličko na krožnik.

"Rjava? Saj res ni tako slaba barva" je rekla Melani. Doma je imela kar nekaj rjavih oblačil in rada jih je oblačila. Melani je še sama posnemala Iana in vzela vrečko sladkorja. Počasi jo je usula v čaj in počasi mešala. "ja imaš prav" je prikimala Melani. Še naprej je počasi mešala in zmes še pihala. "Sicer pa v katerem kraju si študiral? Tukaj ali pa kje drugje?" je nato vprašala Melani.

Ian se je naslonil nazaj na stol in roke prekrižal na prsih. "Prav študiral misliš? V New Yorku," je odgovoril ter nato odkimal z glavo. "Tukaj nisem obiskoval nobenih šol. Samo preselil sem se." Naredil je kratek premor in pri tem opazoval Melani, ki je z žličko še vedno mešala čaj. "Imaš še kakšne stike s prijatelji iz New Yorka?" je nato vprašal in se radovedno zazrl vanjo. Misli so mu odtavali v študentska leta in spomnil se je vseh njegovih prijateljev in sošolcev, s katerimi je preživel največ časa med študijem. Z večino od njig je že zgubil stike in zaradi tega mu je bilo zelo žal. Zavedal se je, da jih ne bo nikoli več videl. Narahlo je stesel z glavo, da bi se zbral, nato pa oči znova uperil v Melani.

Melani je poslušala Iana in vmes še vedno mešala čaj. Nato se je zamislila. "Z enimi še res imam. Včasih se pokličemo, drugače pa njih že dolgo nisem videla in po pravici povedano jih tudi pogrešam" je rekla Melani. Upala je, da se bodo še kdaj videli in da jih bo lahko obiskala. Spomnila se je nekaj dogodkov, ki so jih ušpičili, nato se pa obrnila nazaj k Ianu. "Pa ti?" je nato vprašala.

Ian je pozorno poslušal Melani in se nato slenil k skodelici ter jo povzdignil k ustom. Napravil je par požirkov, potem pa jo odložil nazaj na krožniček. "Verjamem. Pri meni je podobno. Z skoraj vsemi sem že zgubil stik in tudi jaz že pogrešam njihovo družbo," je odgovoril in se žalostno zavzdihnil. "Vendar še zmeraj hranim spomine nanje. Ampak.." Ustavil se je, kot da bi se obotavljal. "Bojim se, da bom čez čas pozabil nanje..Ne namerno, seveda..Ampak saj veš, počasi ti spomini zbledijo in ostanejo v glavnem samo še na slikah." Zopet je v roko prijel skodelico čaja in ga popil.

Melani je nato odložila žličko na krožnik in poslušala Iana. "Ja kdo pa nebi, ko pa je z njimi preživel veliko časa. Ampak upam, da bomo imeli vsaj kakšno obletnico šole ali česarkoga, glavno, da jih vidim" je rekla Melani. "Mariskdo si sedaj dopoveduje, da jih nebo pozabil, vendar se enostavno zgodi, ko imaš preveč skrbi. Ampak vsaj svojim otrokom boš lahko pripovedoval kako si se imel z njim in kaj vse ste skupaj ušpičili" je nato nadaljevala. Niti sami ni verjela, da ni več z njimi in da je oddaljena od njih, saj so večino časa preživeli skupaj. "In drugače si se dobro razumel z profesorji?" je vprašala Melani. Še sama si je skodelico čaja povzdignila k ustom in napravila požirek. Odložila ga je nazaj na majhen krožnik in čakala na Ianov odgovor.

"Ja, to imaš pa tudi prav," je pripomnil Ian, ko je Melani končala. Ob njenem zadnjem vprašanje je le skomignil. "Večinoma. Mislim, nekateri profesorji so bili res prijazni, imeli so dobro razlago in vse si razumel..Drugi pa.." Zavil je z očmi, nato pa nadaljeval. "Bili so tudi taki, da je bilo bolje zate, če te niso imeli na piki..Vendar kaj češ, tudi taki profesorji morajo obstajati..Čeprav je to vedno nepravično za druge, ampak.." Na kratko se je zarežal. "Kdo pa pravi, da je življenje pošteno?" Nato se je naslonil na mizo in brado naslonil na zapestje. "Kako je pa pri tebi v šoli?"

Melani je poslušala Iana in zmes spila požirek čaja. "Se strinjam," je rekla Melani na koncu. "Hmm..Zaenkrat niti ne tako slabo. Vendar imam slabo navado, da pri telovadbi ponavadi zamujam, ker se dolgo preoblačim, zato tudi dobivam kazni in me ima na piki" je rekla Melani in zavzdihnila. "Z drugimi se pa kar dobro razumem, vendar včasih dobim kakšno opozorilo, ker ne poslušam razglage in klepetam. Kaj moreš, ko pa ravno sedim z Ashley" je rekla Melani in se nasmehnila. "Sicer pa je, ko si se vselil v hišo..Je že bila opremljena ali si jo pa sam opremil?" je nato spremenila Melani temo.

"Verjamem," se je zasmejal Ian nato pa se je sklonil k skodelici čaja in napravil še en požirek. "Koliko ur pa imaš na dan? Sicer pa ja, hišo sem sam opremil..Moji sorodniki so s seboj vzeli takorečeno vse. Ostale so samo še stene." Nasmehnil se je, nato pa skomignil. "Tako da..porabil sem sicer kar nekaj časa, da sem opremil celotno hišo, to moram priznati..vendar sem zdaj prav vesel, da sem s tem končal." Naslonil se je na stol in se pri tem zazrl v Melani. "Je pri vam živela samo Welique, ko si se ti preselila sem? Sicer pa..živiš sedaj z vsemi sestrami oz. brati?"

Melani ga je posnemala in tudi sama napravila en požirek čaja. "Odvisno od ne. Ponavadi imam 6,7 ali pa 8 ur" je odgovorila. "Uaau si pa mogel veliko delati. Ja ampak kljub vsemu si jo zelo lepo opremil tako, da je tudi to nekaj." Spomnila se je, kako si je sama v New Yorku opremljala sobo, vendar ji ni uspelo, zato njej je vseeno na koncu moral oče, vendar njej je tukaj vseeno uspelo in je bila zadovoljna z svojim delom. "Ja. Tamari je tik pred mojim prihodom nekam odšla tako, da sva nekaj časa bili samivi, nato pa je že prišla Maya." Spila je še požirek čaja, nato se pa obrnila nazaj k Ianu. "Ne. Sedaj smo tako samo jaz, Lana,Welique in Maya. Vendar zadnje čase niti Maye ne videvam pogosto. Sicer sem pa tako ali tako zadnje čase bolj sama doma. Welique je v Franciji, Lana dela v trgovini in Maya se veliko potepa," je odgovorila Melani. "Vidva z Chrisom sta pa zaenkrat še sama, ne?"

Ian je prikimal. "Ja, kar veliko dela je bilo. Sicer pa hvala," je rekel in nato poslušal Melani. "Sta Welique in Maya tudi prej živeli s tabo?" Popil je preostanek čaja in prazno skodelico odložil na krožnik. Nato se je se je naslonil nazaj na stol in ko je Melani končala, je prikimal. "Ja, zaenkrat samo midva s Chrisom živiva v hiši. Sicer se tudi midva ne srečava kaj pogosot..Oba imava pač polne roke dela v službi, oba se veliko ukvarjava s športom..V bistvu hiša večino časa sameva," je rekel nazadnje in se nasmehnil.

"Nažalost nista," je rekla Melani in odkimala z glavo. Melani je poslušala in sploh ni opazila, ko je tudi sama že popila ves čaj. "Ja prinas je čisto isto. Vsak ima svoje delo, zato se skoraj nič ne videvamo. Sicer pa jaz tako ali tako večinoma časa preživim z Demi in Ashley tako, da se veliko ne zadržujem doma," je rekla Melani in se nasmehnila. Pogledala je na uro. "Huuh. Počasi bom morala iti.. Tako, da je najbolje, da se počasi posloviva," je rekla Melani in počasi vstala. "Bom kar jaz plačala." Iz bunde je izvlekla denarnico, odložila je denar na mizo. "Greš ti tudi že ali boš še ostal?"

Ian je srknil zadnji požirek čaja in skodelico odložil na krožnik. "Ja, tudi jkaz bom moral počasi iti," je prikimal in vstal. Iz obešalnika je vzel svojo jakno ter jo oblekel. "No, naj bo. Hvala. Vendar drugič jaz častim," je rekel in potegnil zadrgo navzgor. "Torej greva?" Dvignil je obrv in ko je Melani prikimala, ji je sledil k izhodu. Zunaj je prežal mraz in trdna tema. "Neverjetno kako hitro se znoči, kajne?" je rekel in svoj pogled uperil v luno, ki je visela na nebu tik pred njima. Zavila sta v drugo ulico in kmalu prišla do Ianove hiše. Ian se je vstavil in se obrnil k Melani. "Torej še enkrat hvala za čaj. Sicer pa se tako ali tako še kdaj vidiva. Lepo se imej." Dvignil je roko v pozdrav nato pa odšel proti hišnim vratom.

"Ni za kaj. Saj bo še veliko priložnosti." Nasmehnila se je in si tudi sama zapela zadrgo na bundi. "Ja, lahko." Prikimala je in se počasi odpravila ven iz kavarne. "Ja, nažalost res." Sama je imela raje, ko je bilo ob poznih urah še svetleje. Še sama je pogledala luno, nato pa počasi odšla za njim. "Malenkost. Ja itak. Ti tudi pa lepo spi." Še sama mu je pomahala, nato se pa počasi odpravila naprej do svoje hiše.